Vsevprek
k nekim ciljem, kot nori, hitijo,
in ko
jih dosežejo, jim je nebo,
a meni
poti bolj pomembne se zdijo,
je pot,
ki odloča, čemu, kaj, kako…
Ko cilj
je dosežen, nastane praznina,
ob njej
pa nikoli se ni mi sladkat,
nasprotno,
potrebna je nova vsebina,
in pot
zgolj je tisto, kar zmore jo dat…
Probleme
rešuješ, težave odpravljaš,
počasi,
korak za korakom kdaj gre,
gradiš
neke delčke, jih sproti sestavljaš,
in v
njih ti življenje nikdar ne zamre…
Že res,
ti odleže, ko ti je dospeti,
ko vidiš,
da nisi zaman se dajal,
spoznaš,
kar ti dano je v sebi imeti,
kar
zmoreš in kar tudi v drugo boš znal…
In vse,
kamor zlahka bilo je dospeti,
kjer vsakdo
uspeva, prav nič vredno ni,
le
hipec potraja, za hipec posveti,
izgine,
do konca, brez slednje poti…
Ja,
celo življenje nevidna so pota,
pa kdor
ne izbira, zaman mu je bit,
mi ni,
da odšel bi kot standardna zmota,
pa
upam, da smem za seboj zapustit…
Ni komentarjev:
Objavite komentar