Popoldne sem nameraval preživeti počivaje. A me je
povlekel drog, telefonski drog. In je padel...
Pravzaprav je padel že pred skoraj mesecem, ko so ga z
novim nadomestili. Danes pa je dočakal najin obisk, motorke in mojega.
Razžagal sem ga na cepilcu ustrezne kose, nato
razžagano tudi razcepil, in pospravil pod streho. Da v miru čaka na dan, ko bom
zagnal "cirkular"...
In prav takrat, ko sem pospravil, po delu, se je pred
hišo znašel možakar, pri katerem kupujem drva. Če jih lahko nekaj malega kar
danes pripelje, je vprašal. In, kakopak, sem bil za - bližje kot je zima, raje
vidim drva pri roki...
Pripeljal je tri manjše prikolice, in ko sem zagledal
pripeljano, me je zgrozilo - velika večina samih, in to konkretnih, "čokov".
Pa je bilo treba spet zagnat cepilec, pa ajde vole, kad nemaš škole, rintaj...
Krog pol sedme me je že hotelo miniti, a sem tak, da
kadar nekaj zastavim, tudi dokončam, če je le mogoče. In sem povlekel še v
mrak, a je zdaj vse lepo razcepljeno in pospravljeno.
Med delom sem se večkrat zbadal, češ bodi vesel, da si
še mlad. Srbi pravijo Uzdaj se use i u svoje kljuse. Jaz sem sicer prepričan,
po skušnjah sodeč, da sem prej magarac, kot kljuse, a očitno tudi takšen zmorem
preživeti. Zaenkrat vsaj.
O križu ne bom govoril. Jutri me čaka še košnja, potem
pa moram še v dolino, v nabavo. V petek namreč Mala spet pride!
Ni komentarjev:
Objavite komentar