Pisanje

Pisanje, moje pričevanje,

mi z njim prav vselej je imeti,

me popeljalo je že v sanje,

in dalo marsikaj živeti,

pisanje, v njem premnog mi dan je,

kot spoved mi srce okuša,

pomaga, kadar razdejanje

preti, in vzeti me poskuša…

 

Od nekdaj mi beseda teče,

od nekdaj zvesta mi je druga,

pri roki, vedno, da poreče,

obenem rojstvo mi in truga,

ne zmogel bi jih niti šteti,

v neskončnost so se mi nabrale,

mi znale marsikaj odvzeti,

a več, krepko več so mi dale…

 

Še to, kar zdajci zapisujem,

se med grižljaje mi vriva,

za silo nekaj obedujem,

pisalu želja je igriva,

naj gre, tako kot ga povleče,

mu grešno je zaman čakati,

morda pa, z dobrim kančkom sreče,

bo zmoglo, nekaj vsaj, nastati…

 

In ni več česa dodati.