V levem kotu slika njena

Na dnu, v levem kotu zaslona,

mi je pustila kopijo fotografije, svoje. Ona.

Namenoma. Kot bi hotela sporočiti

pridem-nazaj ali misli-name ali ne-me-pozabiti…

 

Ko je odšla, je, ne vem s katerega perona,

obrnila hrbet meni, in tukaj vsemu. Ona.

Namenoma. Ker ji tukaj, in z menoj ni biti,

ker že dolgo ji, baje, ničesar ni čutiti…

 

Ne vem, jaz je ne zbrišem. Naj stoji, tam, na dnu.

Me več ne moti, ne v moji poti, ne v mojem snu.

Tudi stvari so, kot je pustila, so mi postale neke stvari,

nekdaj kričale, nekdaj budile, zdaj pa nobena več ne boli…

 

Pač, naj se lepi, če ji to prija, seže v pogled mi tu in tam kdaj,

čas le seštevam, in ni mi dano, da bi prek njega segel nazaj,

več ne solzijo mi v spomine mnoge stezice, tukaj, za njo,

ja, je v kotu, a z njo s perona nekega drugo vse je odšlo…

 

Razen spomina na neko drugo.

Katere pa že dolgo, dolgo, in še dlje, nisem videl.