Na dnu,
v levem kotu zaslona,
mi je
pustila kopijo fotografije, svoje. Ona.
Namenoma.
Kot bi hotela sporočiti
pridem-nazaj
ali misli-name ali ne-me-pozabiti…
Ko je
odšla, je, ne vem s katerega perona,
obrnila
hrbet meni, in tukaj vsemu. Ona.
Namenoma.
Ker ji tukaj, in z menoj ni biti,
ker že
dolgo ji, baje, ničesar ni čutiti…
Ne vem,
jaz je ne zbrišem. Naj stoji, tam, na dnu.
Me več ne
moti, ne v moji poti, ne v mojem snu.
Tudi
stvari so, kot je pustila, so mi postale neke stvari,
nekdaj kričale,
nekdaj budile, zdaj pa nobena več ne boli…
Pač,
naj se lepi, če ji to prija, seže v pogled mi tu in tam kdaj,
čas le
seštevam, in ni mi dano, da bi prek njega segel nazaj,
več ne
solzijo mi v spomine mnoge stezice, tukaj, za njo,
ja, je
v kotu, a z njo s perona nekega drugo vse je odšlo…
Razen
spomina na neko drugo.
Katere
pa že dolgo, dolgo, in še dlje, nisem videl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar