Že
zarana pot povleče,
kljubovat
ne skuša,
za
iskanjem koščkov sreče
se
podaja duša,
le
bisaga prek ramena,
v njej
ni dosti stati,
davno
že je vsa bremena
zmogel
v nič poslati…
Z dalje
se nebo svetlika,
videt ni
oblaka,
ga
neznano vselej mika,
kot da
nanj zgolj čaka,
ptica
kroži mu nad glavo,
da
nasmeh odstira,
hodi
skozi rosno travo,
bisere
nabira…
Kraji
mnogi so minili,
jih ne
potrebuje,
ga
naprej nenehno sili,
kot da
pričakuje
neke
zgodbe polne cvetja,
s
soncem obsijane,
neka
nova razodetja,
da za
hip zastane…
Ko se
pot mu bo izpela,
bo pod
krošnjo legel,
ptica v
temo bo zletela,
misli
bo izpregel,
z njim
nebo se bo podalo,
cvetne
vse poljane,
polno
bo srce zaspalo
v
zgodbe dokončane…
Ni komentarjev:
Objavite komentar