Želim ti…

Zaželel bi ti ocean neke sreče,

a vem, da ti to ne bo dano,

ker tam, kamor divje nenehno te vleče,

le v prazno, le v nič je peljano…

 

Zaželel, že radi navihane Srake,

je modrih oči, mila, lepa,

da bi zapustile prav vse te napake,

a vem, da ne bodo, ne zgrda, ne zlepa…

 

In bi ti želel, da, v trenutku, premine,

vse tisto, kar zbuja trpljenje,

a kaj, ko pa vem, da nikdar ne izgine,

je kruto, prevečkrat, življenje…

 

Pa ti zaželim le kar v dejstva se kaže,

le to, kar, z uspehom, porajaš,

že res, da razdira, že res, da le maže,

a poti vsaj zvesta ostajaš…

 

Želim ti, da najdeš obilo praznine,

da ne bi zaman je iskala,

da, vsaj tu in tam, preden v niču ti mine,

bi zvezda v spomin zasijala…

 

Želim čim kasneje ti v žalost spoznati,

da smeh brž s površja izgine,

takrat, kadar ni iz srca mu pognati,

ker je le obliž bolečine…

 

V razpotju, nenehnem, ne da se, vsaj hkrati,

na levo in v desno, v različne smeri,

pa ti zaželim, da nikdar te ne sklati,

da čim manj bo žgalo, prav vse kar boli…

 

In to ti želim še, da upov ne hraniš,

da bodo čim prej oveneli,

dodatne grenkobe, vsaj, s tem se ubraniš,

jim ni več osnove, da bi hrepeneli…