Na poti
do konca, do zadnje čeri,
je mnogokrat
treba zastat,
v
željah se ponuja nešteto smeri,
prav
toliko nekih je vrat…
Zvečine
odprta, povsem na stežaj,
da skoznje
brez muke se da,
za
njimi vsakdanje, nevredno, pa kaj,
dospet
je le tisto, kar, bojda, velja…
Med
redkimi takšna, ki moč si žele,
da bi
se podala škripaje,
izbirčna,
pa skoznje prav vsakdo ne sme,
dospeti,
kjer možnost se daje…
Že res,
gre hitreje brez nekih ovir,
zadržki
so v dobro človeka,
je
bolje počasi, vsled mnogih izbir,
na
lahko nič v prazno izteka…
Za
vrati zaprtimi moč je iskat,
vse tisto,
kar zgodbe ustvari,
in
tudi, če ni se jim vedno podat,
pred
njimi se nič ne pokvari…
Ni komentarjev:
Objavite komentar