Ko bom velik...

Nekoč, ko sem še živel v Ljubljani, in je stik na računalniku deloval, pa so bile slušalke, z mikrofonom, uporabne, sem malodane vsak dan neko pesem posnel. Razen prek vikenda, seveda, ko bodisi nisva bila doma, bodisi nisem hotel »solirati«, v dvoje…

 

Zjutraj sem sedel, ob kavi, in najprej, običajno, napisal besedilo, nato še melodijo omislil (lahko je bilo pa tudi obratno, mi je vseeno, glede zaporedja nastajanja posameznih elementov pesmi), potem pa – snemaj…

 

Marsikdaj glasovi niso najbolje usklajeni, pa do določenih zamikov prihaja, kar sem, zlahka, spregledal, vedoč, da brez vaje tudi neke posebne uskladitve ne more biti, meni pa ni bilo za vajo, se mi je bolj kot izguba časa izkazovala…

 

Kakorkoli, običajno je bilo do popoldanske četrte vse že zaključeno, posnetek narejen, in objavljen, na Tubi…

 

In sem, nekoč, doživel vprašanje »Kje pa se dobivate?«

Kdo, sem odvrnil z vprašanjem, ne vedoč o tem, s kom in radi česa naj bi se dobival.

»Ja, ti in tisti, ki pojejo s teboj,« mi je dospelo v pojasnilo.

A, to, hm, pod mojimi lasmi, se dobivamo, ker, veš – najprej eno stezo posnamem, potem pa ji še druge dodajam, s spremenjenimi glasovi, toliko, kolikor se mi zazdi, v danih trenutkih, da jih je potrebno dodati.

 

In, zanimivo, a kar nekajkrat sem, različnim, seveda, taisto pojasnjeval, pa – ko bi to še nekaj časa počel, ni vrag, da pod pesmi ne bi imena neke skupine zapisoval, namesto svojega. Denimo MiGlasnoJaz.

 

Zdaj stik ne deluje. Računalnika ne grem popravljat. Šteje že devet let, pa sem zadovoljen, da sploh še deluje. In se bojim, da – če ga enkrat odprejo, ne bo več takšen, kakršen je (vsaj) sedaj…

In, priznam, včasih pogrešam, to, da mi ni dano snemat. Obenem pa, v skritih mislih, in odrinjenih željah, snujem nabavo novega. V kolikor mi bo to moč, kakopak, in ko mi bo moč.