Luna

Išče jo vsak večer. Rada jo gleda.

Še najbolj žareča, dovolj je bleda,

da leže ji, v dobro sprejeta, v oči,

in v dušo, srce, ji nasmeh omedi…

 

Luna. Včasih jo iščeva skozi oblake.

Spet drugič beleživa njene korake,

ko v daljo neznano, po svoje lebdi,

in lega ji, v dobro sprejeta, v oči…

 

Moj Čiki-čok. In Luna. Prijateljici pravi.

Ob njiju še meni za hip se ustavi,

pa zreva, in zrta z nasmehom zasije,

čarobnost trenutka, in v njej smo mi trije…

 

Tudi jaz sem jo, stoletja nazaj, občudoval.

Kasneje z njo v mnoge noči za pesem vsaj zastal.

Zdaj Čiki-čok jo bo prevzel, da me razbremeni,

čez čas pa z Lune sežem ji, za hipec vsaj, v oči…