Žari,
zvezda, z modrega neba.
Oblaki
plahi, sramežljivo.
In ko
nalahno zapihlja,
z akacij
je povsem igrivo…
Vrti
se, v zraku, nek njih rod,
ki naj
učakal bi bodoče,
ko ga
raznaša vsepovsod,
ker z
vetričem leteti hoče…
Poganjajo
že vsepovsod,
se mi
je z njimi biti,
a moja
prej konča se pot,
jim
dano bo slaviti…
Pa mi
nekoč, vse do neba
prerasli
bodo delo,
njim
sonce, meni trdna tla,
da več
ne bo nič grelo…
In
bržčas bo še najbolj prav,
če bom
k njih vznožja legel,
izkazal
čast jim, in priznal:
dokončno
sem izpregel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar