Z akacij je igrivo

Žari, zvezda, z modrega neba.

Oblaki plahi, sramežljivo.

In ko nalahno zapihlja,

z akacij je povsem igrivo…

 

Vrti se, v zraku, nek njih rod,

ki naj učakal bi bodoče,

ko ga raznaša vsepovsod,

ker z vetričem leteti hoče…

 

Poganjajo že vsepovsod,

se mi je z njimi biti,

a moja prej konča se pot,

jim dano bo slaviti…

 

Pa mi nekoč, vse do neba

prerasli bodo delo,

njim sonce, meni trdna tla,

da več ne bo nič grelo…

 

In bržčas bo še najbolj prav,

če bom k njih vznožja legel,

izkazal čast jim, in priznal:

dokončno sem izpregel…