Vsako
jutro počakam, da se skobaca s kavča in pride do mizice, na kateri je
računalnik, ter poreče svoj »lučke dal«…
Kakopak,
takoj vklopim, lučke, tako tiste na smrečici, kakor tudi na okenskem snežaku, in zaslišim njen "lučke mava", pa – ko jo pogledam, ko vidim njen nasmeh, in žareče očke… niti predstavljati
si ne moreš, dete moje zlato, koliko lučk imava, kadar sva skupaj!
In nama
gorijo, nama svetlijo, te lučke, prek dni, ves čas, vse do tedaj, dokler njen »lučke
mava« ne zaspančka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar