Moje neizmerno bogastvo…

Takole zastavim: v tem trenutku, na celem planetu, nimam ene same osebe, kateri bi se lahko, povsem, v celoti, izpovedal!

 

Ne, ne, nikarte napak razumeti, seveda so, ki bi me poslušali, mi celo v neko podporo skušali priskočiti, vendar – govorjenje tistim, kateri, niti zdaleč, niso zmožni, ne glede na razlog nezmožnosti, razumeti tistega, kar bi jim povedal, je navadno besedičenje, metanje časa, pričakovanj, upov… v zrak.

 

In v tem trenutku obstajajo samo štiri osebe, za katere sem, skorajda brezpogojno, pripravljen vse od sebe dati, celo prek sebe iti, sebe zanje oddati. Moji otroci.

 

Čemu skorajda brezpogojno?! Preprosto, zato, ker sem zahteven, zelo zahteven, posledično tudi izbirčen…

 

Ne, ne gre za neko običajno izbirčnost, daleč od tega, pa – mi je vseeno, popolnoma, kaj (po)jem, glavno, da lakoto odpravim; mi je vseeno, kaj oblečem, glavno, da sem oblečen; za marsikaj, in za marsikoga, mi je popolnoma vseeno, le za to, s kom sem, komu sem, kdo je meni, za to pa mi nikoli ni bilo, in mi nikoli ne bo, vseeno! Pa – dokler so moji otroci Ljudje, do tedaj moj brezpogojno velja, njim, in izključno njim.

 

In v čem je tu neizmerno bogastvo, bi se mi čudili povprek. Preprosto, v spoznanju! Vem, pri čem sem, in to, samo to mi omogoča, da vem tudi o temeljih, na katerih stojim…

 

Da, lahko bi se prepričeval o tem, koliko prijateljev imam, pa da je kar nekaj tistih, ki trdijo, da me imajo radi, pa… lepo je poslušati, marsikaj, a kaj, ko je govorjenje običajno navadno govoričenje, in kaj, ko pa so dejanja tista, ne besede, ki o dejstvih, o resnici pričajo?!

 

Da, sem neizmerno bogat! Ker vem, na čem sem. In, ko bolje pomislim, marsikdo niti tega, kar imam jaz, nima…

 

Ja, res je, nekoč je bilo bistveno drugače, vendar – nisem se spremenil jaz, vsaj drugače ne, kot tako, da me je spoznano privedlo do spreminjanja mojega odnosa, mojih ravnanj, do spoznanega, pač pa se je spremenilo tisto »drugače«, popolnoma spremenilo, se v lastnem nasprotju izkazalo! In z njegovo spremembo sta izginili dve stvari, tisti nekoč, in tista moja izkazovanja, kakršna so znala biti…

 

Bi se zahvalil, temu »drugače«?! Ne, ni potrebe po tem, se mu bo samo življenje. Je, v bistvu, ubogo, to »drugače«, niti drobca tega nima, kar imam jaz.