Mi je Nada prisvetila…

Da, danes mi je, v pozdrav, prisvetila Nada. Po dolgem času. Je pripisala, svoj pozdrav, k nekemu mojemu zapisu…

 

Nada? Da, Nada, nekdanja urednica revije 7 D(ni). Z omenjeno revijo sem zastavil sodelovanje pred malodane štirimi desetletji, takrat so moje pesmi za otroke objavljali. Kasneje sva, Nada in jaz, moje satirične zapise udejanjala, tako v prozi, kot v poeziji, obenem pa…

 

Ja, sva dospela do točke, na kateri sva se dogovorila, da bom opravil pogovore z osebami, ki so igrale glavne like v filmih o Kekcu. Potemtakem z Mojcami, s Tinkarami, z Rožleti, in, kakopak, s Kekci. In sem jih, opravil, ter se, radi tega, malo po Deželi vozil, tja, kjer so, ali pa še vedno sogovorniki domujejo. In pomnim, da se mi je od vseh sogovornikov, in pogovorov, najbolj vtisnilo v spomin srečanje, in druženje z Velemirom Gjurinom, najmlajšim Kekcem, očetom Severe in Gala. Izjemen možakar, zares!

 

Ko je bil ta dogovor opravljen, sva začela snovati, Nada in jaz, drugačno sodelovanje. Poleg tistega, ki je že itak potekalo, kakopak. Prejel naj bi novinarsko izkaznico, in z njo hodil na razne prireditve, tiskovke, ter povsem po svoje spraševal, razpredal… in je že kazalo na to, da bo zadeva stekla, ko…

 

Ko so na oblast prišli demokrati, neki. Pardon, »demokrati«, kajti njim, konkretnim, je »demokratično« samo takrat, kadar je po njihovem. In so, ti, »demokrati«, jadrno »odžagali« tako Nado, kot tudi glavnega in odgovornega urednika revije, Mirka Mundo, pravega gospoda! Ni namreč dobro, kadar vpričo »demokratov« govoriš tisto, v kar si prepričan, za kar meniš, da je potrebno povedat…

 

Ja, in s tem, ko so ju odžagali, s tem sem tudi jaz, v istem trenutku, iz protesta, prekinil sodelovanje z revijo! Ene same črke, moje, odtlej še niso prejeli. Pa čeprav se je ekipa, v tej reviji, od takrat bodisi »umirila«, bodisi (vsaj delno) zamenjala, mi je vseeno – kdor se enkrat kot ničvrednež izkaže…

 

Potem, nekoliko kasneje, se je zgodilo, da je časopis Večer Nado honorarno angažiral. In sva se, takrat, znova srečala. Hotela je namreč narediti intervju z menoj, in ga tudi je. Celo gromozansko obširnega. In sva ga spočela kar prek računalnika, z moje strani v poznih večernih, raje nočnih urah, kajti – Nada je bila v Mariboru, jaz pa v Banja Luki, na nekem festivalu otroške poezije…

 

Kakorkoli že, danes mi je prisvetila, s svojimi besedami…

 

Uroš dragi, vesela sem, da te srečam vsaj tukaj, čeprav bi te raje v emailu.

Z mojimi neskončnimi simpatijami,

Nada.

 

V »pripisu« je še sličico skodelice »prilepila«, polne, domnevam, kave. Pa sem ji v odgovoru, na samem zaključku, zapisal »Pazi nase, svet je skodelica, do vrha z bakterijami napolnjena!« Čeprav, domnevam, Nada to (že) ve…