Ne maram nočnih tet…

Res jih ne maram! Čeprav so, z »demokracijo«, tudi one, svojo, »demokratično« preobrazbo izvedle. Pa so postale dnevno-nočne, pravzaprav v vsakem trenutku dosegljive. In so celo tako napredne, da svoje »strokovne storitve« oglašujejo, v podobi nekih masažnih, kakopak, uslug, celo telefonske številke jim objavljajo, na veliko. Ja, niču je denar zares »sveta vladar«…

 

Poznal sem, za silo, nekoga, ki je redno, dvakrat mesečno, hodil v bordel. Je »potreboval«, revež, »ljubezen«. Mi je žal, a za to, da mošnje spraznim, če je sila, pa da neke primitivne nagone zadovoljim, za to pa res takšnih ne potrebujem!

 

Danes jih lahko dobiš malodane na vsakem koraku. Se znajo, tiste spretne, nastavljati, in nastaviti, dobesedno vsakomur. No, vsakomur, ki je zgolj toliko vreden, da v njem nevrednost ugotoviš. In…

 

Nekoč sem srečal sodelavca, ki je, z roko pod roko, z neko žensko hodil. Nališpano do vraga. Slučajno sem vedel, kako njegova žena izgleda, pa mi jo je kot sestrično predstavil…

 

Ja, ne maram nočnih, pa dnevno-nočnih tet, in tudi sestričen ne! Naj se še tako »urejujejo«, »lepšajo«, ne pomaga, prav nič, zgolj neko praznost, puhlost, cenenost v njih gledam. Obenem pa – rad vidim, da vsaj približno poznam svoje sorodstvo, in kolikor toliko vem, kako se številčno izkazuje, pa me neke dodatne »sorodnice« ne prepričajo najbolj. Zlasti, če jih lahko na cesti nabiraš, in prav tja tudi odvržeš. Po uporabi, kakopak. Onesnaževanje okolja, ja, res, a odvržene ali ne, so že tam, in so, obenem, izkaz »demokratičnega« pojmovanja sveta. Njegove sprevrženosti, ničevosti, smem zapisati – njegovega smradu?