V
uporabi imam dva žal-mi-je. Z enim obžalujem, z drugim zaključujem…
Marsičesa
mi zmore biti žal.
Žal mi
je, denimo, kadar se nekomu nekaj slabega zgodi, nekaj, kar ga prizadene. In
takrat, ko to prizadetost (za)čutim, se, vsaj njen del, tudi name prenese. In
bi pomagal, ko bi se pomagati dalo, da bi bilo drugače.
Teh
žal-mi-je ne maram, ker ne maram tistega, s čemer so povzročeni. In ne maram
tistega, na kar se nanašajo, ne maram neke žalosti, bolečine, trpljenja, četudi
je le-to neizogiben, sestavni del živetja. In četudi brez te žalosti tudi njeno
nasprotje, veselje, ne bi obstajalo…
Marsikaj
sem zaključeval.
In sem
izustil, včasih, ta, drugi, žal-mi-je, ko je nekdo občutil posledice svojih
neprimernih ravnanj, in jih je občutil izključno, predvsem radi tega, ker je
bil na nedopustnost ravnanja opozarjan, z moje strani, a tega ravnanja, kljub
vsemu, ni spremenil. In me je dobesedno »prignal« do tega, da sem moral, bodisi
po službeni dolžnosti, bodisi »zgolj« po osebni, moralni, ukrepati.
V
takšnih primerih mi ni bilo žal mojih ravnanj, nekih ukrepov, ki so do
prekinitve neprimernega izkazovanja privedli. Ne, ta moja ravnanja so bila
potrebna, nujna, kajti sleherni red obstaja z določenim razlogom, pa – če ne
velja za vse, potem, v bistvu, ne velja za nikogar. In če nekdo ni zmožen niti
temeljnih pravil kolikor toliko normalnega sobivanja upoštevati, potem ga mora
na ta pravila opozoriti kazen.
Tudi mi
ni bilo žal slabega počutja kaznovanega. Prevečkrat je bil opozarjan,
prevečkrat mu je bilo napovedovano ukrepanje, da bi lahko to svoje počutje
preprečil, ko bi upošteval določena pričakovanja, zahteve. Potemtakem si je
takšno počutje dobesedno prislužil, »pošteno«, in s prisluženim bi slehernik
moral biti zadovoljen – kar iščeš in prosiš, to najdeš in dobiš!
Tudi
neumnosti, ki jo v takšnih primerih izkazujejo prejemniki mojega drugega
žal-mi-je, ni obžalovati. Čemu bi dejstva obžaloval, ko pa so, kakršna so, in
jih, niti z najboljšimi namerami, ni moč spreminjati. Kar ne gre, to nikoli ne
bo šlo.
Ta,
drug žal-mi-je v bistvu uporabljam namesto besed, oziroma besednih zvez, kot so
»zbogom«, »konec je«, »šlo je prek vseh meja«, in podobnih. In četudi skozi ta
žal-mi-je občutim, da mi, vsemu navkljub, ni vseeno za posledice nekih
izkazovanj, občutim, hkrati, da mi zna biti vseeno za »obžalovanje«, ali celo
dejansko obžalovanje tistega, ki ta, drug žal-mi-je, doživi, kajti – kadar nekoga
dolgo, celo predolgo opozarjaš na določene nepravilnosti, kadar ob tem svoje
razpoloženje, voljo, energijo, ne na koncu, življenje trošiš, popolnoma v
zaman, in to počneš brez slehernega učinka, takrat ugotoviš, sočasno, tudi to,
da je tistemu, ki je tvojih pojasnjevanj, pričakovanj, opozoril… deležen,
popolnoma vseeno glede tega, da si ti zanj prizadevaš, da ti samega sebe,
zaradi njega, trošiš, si čas kaziš, in imaš, posledično, tudi sam enakovredno
pravico do tega, da podoben odnos, kot on do tebe, zavzameš do njega: če je
tebi vseeno zame, čemu meni ne bi bilo zate?!
Da,
imam dva žal-mi-je. Običajno je tako, da prvi živi kar dolgo, skozi nek daljši
čas, in me razjeda, dobesedno, ob njegovem živetju pa se, postopoma, a
vztrajno, poraja drug žal-mi-je. Ki raste, sočasno, ko moč prvega, ob
spoznanju, da zaman skušaš popraviti, da niti upoštevanja nisi vreden,
dotičnemu, pada, ugaša. In – ko je mera polna, celo krepko prepolna, se pripeti
to, da tistega prvega žal-mi-je le še za nekaj pikic ostane, dočim ta drug, v
bistvu samoobrambni, zavzame takšno moč, da prvi ob njem niti najbolj tihe
besedice nima. S svojimi pikicami ponikne nekam v globine, in, po svoje,
doživlja tiste »zbogom«, »konec je«, »šlo je prek vseh meja«…
Morda,
a le izjemoma, se kdaj, tu in tam, pripeti, to, da, s časom, prvi žal-mi-je
celo do nekaj pikic več seže, in, vsaj tozadevno, malo na moči pridobi, a ima
veliko težavo, z menoj, in v meni, ker – ko enkrat rečem svoj drug žal-mi-je,
je odločitev neomajna, dokončna. Ne glede na vse ostalo. Toliko pa že dam na
svoje besede in ravnanja, da jih ne spreminjam zlahka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar