Misliš, da veš, kaj je to trpljenje?!

Velikokrat poslušam o raznih težavah, ki pestijo določene, taiste, ki se, zlahka, znajo, zmorejo smejati, nasmejati, težavam navkljub. Njih težave so, bolj ali manj, le težavice, malodane po vrsti povzročene s strani tistih, ki jih doživljajo, in na temelju nesposobnosti dojemanja samega obstajanja, in v okviru tega zavedanja samega sebe, brzdanja samega sebe...

In so daleč, daleč stran, te težave, od gorja, bolečine, trpljenja!

 

Če imaš »srečo«, da naletiš na nekoga, da ga imaš rad, potem pa ugotoviš, da tega nekoga bolezen pesti, huda bolezen, takšna, kakršne ni moč z očesom videti, pač pa vidiš njene posledice, izkazovanja, takšna, kakršne laboratoriji ne ugotavljajo, celo takšna, da redki obstajajo, ki jo zmorejo ugotoviti, zlasti ker – se je ta, katerega bolezen pesti, sploh ne zaveda! Kakor se tudi lastnega izkazovanja, povzročenega z boleznijo, ne zaveda.

 

Če imaš »srečo«, da zahvaljujoč butastemu javnemu šolstvu, ki išče zmožnost ponavljanja, ne pa tudi ugotavljanja, razumevanja naučenega, naletiš na same »strokovnjake«, dejansko formalno izšolane bebce, nezmožne razumevanja, na takšne, ki niti tistega, kar delajo, ne razumejo, pač pa neke svoje obrti izvajajo… pa ti »strokovnjaki« samo ohranjajo, »negujejo« obstoječe stanje, s svojimi »strokovnimi« ugotovitvami, ti pa gledaš, kako se zadeva iz dneva v dan slabša, obenem pa ničesar, ampak res ničesar narediti ne moreš, ker – bolnik se ne zaveda svoje bolezni, »ve«, da je z njim »vse v redu«… »strokovnjaki«, praviloma še bolj tumpasti od bolnika, kljub njegovi bolezni, »vedo«, da je »vse v redu«… pa ne zmoreš, če se še tako trudiš, dospeti do tega, da bi vsaj neko ugotavljanje dejstev zastavil, pa kasneje, ko tisti, ki zmorejo, znajo, razumejo… do svoje ugotovitve dospejo, diagnozo postavijo, posledično ugotovijo kako je moč, če sploh, pomagati…

 

Če imaš »srečo«, in veš, da obolela oseba, kljub temu, da »ve«, da je z njo »vse v redu«, trpi, dan za dnem, in skuša, žal na nedopustne, nesprejemljive načine to trpljenje vsaj blažiti, za vsaj nekaj časa… če »okušaš«, kako se to trpljenje, dobesedno nalezljivo, tako zaradi samega sebe, kot tudi, posledično, zaradi vseh poskusov lastne miritve, prenaša na vse, ki se v bližini te osebe nahajajo, jim je mar zanjo, jo imajo radi…

 

Verjemi, ni treba, v takšnem primeru, čakati nekih »nebes«, in nekega »pekla«, ker – do nebes nikoli ne boš dospel, dočim pekel živiš, iz trenutka v trenutek, in – če misliš, da veš, kaj so to težave, kaj je to trpljenje, potem te moram razočarat, in ti povedati, da tega, niti približno, ne poznaš!