Hvala ti, »dobrotnica« moja!

Nekaj vrstic sem se namenil zapisati ti. Pravzaprav, absurd, ne vem, komu jih pišem, do koga bodo dospele, četudi domnevam, da bodo, dospele, tja, natanko tja, kamor so namenjene…

 

Najprej se ti moram zahvaliti za to, da sem tudi s pomočjo tvojih težav, s katerimi sem se jaz, in edino jaz, dejansko soočal, dolgo časa, in jih reševal, ter odpravil… medtem, ko so drugi »vedeli«, da jih ni… nekaj pridobil, v svojem življenju!

Pridobil sem določena spoznanja, in na njih temelju tudi znanje poseganja v psiho, in razreševanja tistega, kar se v njej nahaja, in dogaja. Odpravljanja nekega smetja… za katero se, žal, včasih, izkaže tudi tako, da ni edino.

Pridobil sem možnost, da sem, medtem, ko sem zate in tebi živel, počenjal, smiselnost lastnega obstajanja opravičeval. Živeti zase zmore vsak kamen, slednje govedo, živeti za druge, dajati drugim, zmorejo redki.

In pridobil sem zadovoljstvo, ob tem, ko sem gledal, kako reševanje težav napreduje, ob tem, ko sem videl, kako si ob meni, z menoj, in zaradi mene zares – začela živeti!

 

Nato se ti moram zahvaliti za nek čas, ki je, vsaj takrat, kadar si se v moji bližini izkazovala, potekal dobesedno pravljično. Pa čeprav si se, nekoliko vstran, znala in zmogla izkazovati tudi s povsem drugačnimi ravnanji, o katerih mi je čas, skozi tvoja usta, izpovedal. Z ravnanji, katerih ti, niti skozi prste, ne morem v odlike pripisati.

Ja, v tej pravljičnosti si mi rojevala moči, da sem uspeval s poletom skozi življenje!

Potemtakem se ti zahvaljujem za vse dobro, dejansko dobro, iz katerega je tvoje jedro sestavljeno, in kakršnega lahko iščeš, večinoma zaman, po tem svetu, vedoč, da obstaja sila malo možnosti, da ga boš tudi našel.

 

Kakopak, »zahvaljujem« se ti tudi za vse ostalo! Za vse tisto, kar se je začelo izkazovati, in se je tudi dodobra izkazalo, pravzaprav se še vedno, celo bolj in bolj, po nekem dogodku, ki naj bi bil, v običajnih razmerah, izvir zadovoljstva, celo sreče, a je, v najinih, povzročil popolnoma nasprotno…

 

In se je jedro povleklo, in je dobro zamenjalo zlo, lepo pa grdo. Uvidevnost je splahnela, namesto nje se je sebičnost pojavila. Etičnost je ubežala pred svojim nasprotjem. Imam-rada-tebe je podlegel imam-rada-sebe. Izključno sebe, in tisto, kar temu »sebe« prija.

 

Pravijo, da je življenje pestro. In je. Sila pestro. Pa kakor zmore nebo biti jasno, čisto, toplo, tako zmore biti tudi v oblake ovito, umazano, hladno. Celo ledeno! In, vidiš, tudi pri tem si mi marsikaj darovala, poleg bolečine, porojene s krutimi spoznanji.

Darovala si mi spoznanje o tem, da ni dobro med zvezde segati, ker krilom, slej ko prej, moči umanjka.

Darovala si mi spoznanje o tem, da ni najbolje, kadar samega sebe brezpogojno razdajaš, ne da bi se, vsaj malo, zase in sebi pustil.

Darovala si mi spoznanje o tem, da neka čustva, četudi še tako spontano izkazovana, iskrena, silovita, niso zadostno orožje v boju zoper težave, ki znajo pestiti celo neko živetje, od njegovega porajanja, pa vse do smrti.

Darovala si mi ugotavljanje določenih stanj, o katerih sem, poprej, zgolj od daleč nekaj malega »vedel«, sedaj pa vem, o njih, krepko več, kot bi kadarkoli želel, izvedeti.

Darovala si mi, ne nazadnje, spoznanje, da sem lep del svojega življenja – vrgel v nič! Pardon, ne v nič, pač pa v dospetje do bolečine, in v dospetje do spoznanja o tem, da se slednja pot, tudi moja, enkrat konča. Da ni, na njej, tistega naprej več videti. Že res, in mimogrede, da bi bilo bolj prav, ko bi se končala, ta pot, nekoliko kasneje, kot sedaj, ko sem, vsaj uradno, še živeč…

 

Res je, ne vem, komu to hvaležnost, z zapisanimi vrsticami, posredujem, pri čemer se zavedam, da tudi sama ne veš, ne tega, ne marsičesa drugega, celo in še zlasti o sebi, vem pa, da bo nekam dospelo, kakor vem, da nekam dospe tudi vse to, s čemer, in kakor, se izkazuješ. Nekam zagotovo dospeva, pa – četudi ne seže v polje zavedanja, zagotovo dospeva v polje osebnega »zadovoljstva«, in zna, preko tistega griženja, peklenja, razjedanja… ne samo pripovedovati, in povedati, pač pa tudi kaznovati. Čeprav…

 

O tem, bojda, in tudi po tvojem, jaz ničesar ne vem. Ker »veš« ti, in »vedo« vsi ostali, in zlasti tisti, ki so tudi v preteklosti »vedeli«, da je s teboj »vse v redu«.

 

Kakorkoli že, v času najinega poznavanja, si mi darovala mnogo, gromozansko veliko lepega, takšnega, o kakršnem zmore občestvo samo sanjati! Ne, pravzaprav niti tega ne zmore, ker, ubogo, niti ne ve, da kaj takšnega obstaja. Kaj šele, da bi to razumelo.

Obenem, za neko protiutež, ki je krepko prevesila tehtnico na svojo stran, pa si mi darovala tudi tisto, česar od najhujših sovražnikov ne bi mogel dobiti. In si se mi predstavila, v polni luči ter tako, da ga, zares, verjemi, na širnem svetu ni, ki bi o tebi pikico tega vedel, kar vem jaz. Ki sem imel to »čast«, da sem spoznal in tisti KDO si, in, na žalost, tudi tisti KAJ si.

Mimogrede: v svetu tvoje »logike« je povsem »normalno«, da meni, ki sem ob tebi, in radi tvojih ravnanj, morje solza pretočil, in bolečin pretrpel, porečeš svoj »pošast«… dočim se ne zamisliš o tem, kakšna pošast dejansko je osebek, ki ob trpljenju nekoga drugega, celo tistega, katerega NAJ bi imel/a-rad/a, niti do orošenih oči ne dospe!

Ja, v svetu tvoje »logike« je celo sprijenost samoumevna, in je moralnost, iskrenost, poštenost, s katero sem se tebi in do tebe, ter do ostalih, izkazoval, najmanj sporna, če ne celo obsodbe vredna lastnost!

 

Kakorkoli že, da ne dolgovezim, vsaj preveč ne – hvala ti, za vse dobro in lepo, in »HVALA« ti, za vse, s čemer si samo sebe mazala, in se zamazana izkazala, ob tem pa meni udarce prizadevala. Ko bi se trudil, ne bi mogel pozabiti, in iz sebe brisati, to, kar si, v meni, razdejala, skorajda potolkla, pobila!

 

Uživaj, še v naprej, ne meni se za tisto, kar te grize, in te bo še krepko bolj, s časom, predvsem pa – stopi, vsako jutro, pred ogledalo, in se vsaj delaj, da v njem svojo podobo gledaš, pa, jasno in glasno, poreči nek svoj: bravo jaz, le tako naprej! Ja, čestitaj si, kajti uspeva ti, in ti je uspelo, vsaj pri meni, tisto, kar vsem ostalim ni!