Pustiva
času čas…
Naj, še
naprej, razkraja,
polegati
podaja
se
žalost na obraz…
Pustiva
času čas.
Ničesar
ne rešuje,
nasprotno,
le zapleta,
ko grde
zgodbe spleta,
prav
nič ne omahuje,
ko
tvori le še huje.
Pustiva
času čas.
Zna
kruto bit spoznanje,
razblini,
v hipu, sanje,
ki upom
so v okras.
Pustiva
času čas.
Tako
kot ga živiš,
ko hipec
vsak te maže,
tako se
ti izkaže,
ko
znova se zbudiš.
Ko
znova zaihtiš.
Pustiva
času čas.
Je v
tebi, kar te vodi,
čeprav v
srce ne sodi,
a pelje
v poraz.
Pustiva
času čas.
Le –
nič ne pričakuj,
ker čistost
mi je ljuba,
iskrenost
zvesta druga,
pa ti
postanem tuj.
Ti kar
po svoje pluj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar