Jaz, povsem zgrešen primer(ek)!

Ničesar, kar sem v življenju počel, in naredil, ne obžalujem, pa bi ponovno, enako, povsem enako, in s popolnoma enakimi posledicami, kakopak. Posledicami predvsem zame.

 

Ni ga, kateremu ne bi smel, in zmogel, gledati v oči! Celo med tistimi ne, katere sem, po nekih službenih dolžnostih, disciplinsko obravnaval, po tem, ko sem jih predhodno opozarjal, se pogovarjal z njimi, jim skušal dopovedati. In…

 

Bolj, kot sem bil dober, pa sebe drugim razdajal, bolj, kot sem bil uvideven, in svoje potrebe, pričakovanja, želje… prilagajal potrebam, pričakovanjem, željam… drugih, bolj so, ti drugi, zlorabljali, izkoriščali ta moja ravnanja, v bistvu kar mene samega! In se jim je zdelo povsem samoumevno, da je »po njihovem«, in da, vsaj kdaj pa kdaj, tisti »po mojem« ali nek »po skupnem« nima pravice do obstajanja.

 

Četrt stoletja sem dobesedno prosil za izkazovanje nekih čustev, katera naj bi bila samoumevna, celo v podobi neke notranje nuje naj bi obstajala, tam, kjer trdijo, da imajo radi, nekoga drugega, a sem, v zameno, doživljal izsiljevanje, tiste najhujše vrste, čustveno. In sem poslušal nek če-imaš-rad-mene… kasneje tudi če-imaš-rad-otroke, in, v nadaljevanju pripet, tisti boš-naredil-tako. In jaz, vesoljni idiot, sem, kakopak, hitel dokazovati tisto, česar mi ne bi bilo potrebno, ker sem redno in vedno, nenehno, izkazoval, da imam rad!

 

Ja, še kako sem spoznal to, do kod seže, kam pripelje nenehno odpovedovanje samemu sebi, v korist uveljavljanja interesov drugih. Samo-odpovedovanje, ki bi še kako zneslo, ko bi tudi na drugi strani obstajalo, tako pa vodi samo v iz dneva v dan večje nezadovoljstvo, in zmore tudi v »krč« prerasti. V psihičen »krč«. Sem si ga prislužil, in dobro vem, kako ga je čutiti, v njegovem porajanju, in sem tri leta nosil v sebi bolečino, tudi fizično, ki je poniknila samo v času spanja, ko se je nisem zavedal. In dobro vem, kako tak »krč« deluje, kako spreminja svojega »imetnika«, kako hudičevo kakovost njegovega življenja (po)slabša.

 

In sem naslednja tri leta potreboval, da sem ugotovil vzrok tega »krča«. Povsod drugod sem iskal, dolgo časa, le tam ne, kjer bi že na začetku moral. Tam, kjer sem imel rad, in sem to počel v prazno, brez ustreznega odzivanja. Tam, kjer sem se odpovedoval, predvsem samemu sebi, in sem to počel izključno zato, da je nek drug lahko sebe na moj račun živel. In, ja, tudi to vem, posledično, kako se zadeve spremenijo, bistveno, po tem, ko tak krč odpraviš. In tudi to vem, da zmorem nekaj, česar prav vsakdo ne zmore. Tako mi je bilo vsaj povedano, s strani vedoče stroke, dejansko razumevajoče, da sodim med izjemno redke, katerim je uspelo lasten »krč« odpraviti.

 

Zahvaljujoč »šoli«, ki me je stala četrt stoletja mojega življenja, sem dospel do tega, da sem zmogel tudi drugim pomagati. Tudi pri tovrstnih, psihičnih težavah. In sem jim, celo hitel sem izkazovati to pomoč. In, grenkobno »smešno«, tudi pri tej pomoči se je izkazalo, v končni fazi, žal, tisto, da – bolj kot sem dober, bolj kot sem uvideven, bolj bom to plačal s tem, da bosta moja dobrota in uvidevnost najprej izrabljeni, nato pa popljuvani in zavrženi! Vendar…

 

Kljub temu, ničesar, kar in kakor sem počel, ne bi spreminjal, ko bi bil kazensko obsojen na to, da bi moral ponovno živeti, kajti – vse svoje življenje sledim iskrenosti, poštenosti, nesebičnosti, in vse, kar sem počel, sem počel izključno z dobrimi nameni in v dobrobit nekih drugih… pa četudi sem, ob tem, zaradi taistih drugih, kupe »dreka« požiral. A, kljub vsemu, od tega svojega življenja nekaj imam, poleg svoje štiriperesne deteljice. Imam to bogastvo, da lahko vsakomur v oči gledam, da se ne potrebujem pred nikomer skrivat, in da smem, po vprašanju vesti, povsem mirno spat!

 

Jalova, zelo jalova tolažba, se zavedam, v svetu sebičnosti, v svetu rad/a-imam-sebe, nekoga drugega pa samo takrat, in samo toliko, kadar, in kolikor, mi ugodje povzroča. Če pa neko ugodje, kakršnokoli, kjerkoli, že obstaja, takrat pa, preprosto, na tega drugega, katerega »imam rad/a«, niti pomislim ne.

A tudi ta tolažba je bolje kot nič. Čeprav približno enako deluje, boleče, kot zavedanje o tem, da dejansko samo z nič razpolagaš.

 

Ja, ko bi moral, znova, bi povsem enako… pa bi, v bistvu, morali prepovedati rojevanje takšnih, kakršen sem. Čemu bi ta »lep« svet kazili, s svojo drugačnostjo?!

 

In tudi od tega, da še kako dobro vem, da obstajajo nekateri, ki mi nikoli ne bodo mogli »poplačati« tistega, kar sem zanje naredil, da, med njimi, obstajajo celo takšni, katere to pekli, in jih bo mučilo do konca njih živetij, tudi od tega ničesar nimam. Nikoli iskal tuje bolečine, da bi v njej užival, do nekega zadoščenja, z njo, dospeval. Že s svojo imam več kot preveč za opraviti.