Ne hodi mi s smradom!

Ne hodi mi s smradom, ne v svojem, ne v tujem,

kopiči se zlahka, še lažje pekli,

dovolj radi tebe se že uničujem,

dovolj, radi tebe, življenje boli!

 

Tam, kjer ga pobiraš, tam išči si sreče,

bolj plehko, in prazno, brez duše in sna,

naj smrad, ki vanj toneš, iz sebe te vleče,

na poti do pekla, do vsega gorja!

 

Ne hodi mi s smradom, nikdar mi ne prija,

tako kot ne prija ves sprijen mi svet,

kot iščeš, tako se ti, bržčas, odvija,

in šlo pod nogami ti bo zagoret!

 

Nekoč sem nasedel, in vlekel, izvlekel,

zdaj vem koga, kaj, a ne vem več čemu,

sem skočil v ogenj, in sebe opekel,

zato, da ves up mi sfrčal je po zlu!

 

Ne hodi mi s smradom, naj bo, če ti prija,

a daleč od mene, ne sodim v tvoj krog,

v njem le sebičnost je, in hudobija,

in nočem, da duša spod njunih je nog!

 

Se ti bo vrtelo, in se odvrtelo,

imela si sanje, jih vrgla v smeti,

pa išči v smeteh, še naprej, in veselo,

ne meni za tožnost se mojih oči!

 

Ne hodi mi s smradom, dovolj mi je sranja,

vsaj malo bi dihal, dokler sem še tu,

pobila si moja v zvezdah snovanja,

povsem brez zadržkov, povsem brez sramu!

 

Ja, bo te peljalo, kot nekdaj je znalo,

po istih poteh, in do istega dna,

in ko ti veselja ne bo več ostalo,

prepolna smradu ne išči srca!