Slej
ko prej pride, vsak konec, vsaka smrt. To je dejstvo, in z dejstvi se je
priporočljivo soočiti, jih upoštevati. Potemtakem pride smrt tudi k meni, po
mene, zame…
K
meni bo prišla celo nekaj trenutkov prej, preden bo svoj po-mene izkazala,
sebi, in tisti zame, meni. Bojda jo je moč čutiti, njeno hladno sapo, njene
ledene dlani, njeno brezčutnost, njeno željo po jemanju. Vse to že poznam,
dodobra, žal. Nič tujega, čeprav…
Ja,
prišla bo tudi zame. Da mi, končno, odvzame vse tisto, kar so mi dajali,
hladno, ledeno, brezčutno. Brezdušno. Vse tisto, s čemer so me »razveseljevali«,
s čemer so mi življenje v obstajanje spreminjali, in spremenili. Da me odreši
bolečine, trpljenja.
Ne
bojim se je. Da le hitro, čim hitreje, opravi. Preden se podava, skupaj, tja,
kjer ničesar ni, in kjer v popoln nič izginem. V popoln nič!
Njen
obisk bi doživljal, smešno, ta »doživljal«, sam. Svojih otrok, za katere zares
vem, da me imajo, zares, radi, takrat ne bi hotel ob sebi. Da ne trpijo, zroč
moje ugašanje. Pravzaprav nikogar, ki me ima zares rad, ne bi želel ob sebi,
radi istega razloga. Če sploh še je kdo, ki zmore v sebi nositi ta
imeti-zares-rad, in ne le tozadevno.
In
so tisti, katerih pa sploh ne želim ob sebi, v času svojega umiranja. Pa čeprav
so, med njimi, tudi takšni, ki me »imajo radi«. Boli, ta, njihov »imeti-rad«,
zelo boli, ko v vsakem trenutku le udarce deli, in o popolnoma drugačnem odnosu
govori, čustvovanju, kot je dejanski imeti-rad-nekoga. Čemu bi delal uslugo
tistim, ki me bijejo, da bi jim vest mirneje prenesla moj »odhod«?! Ne, tega ne
želim, nasprotno – naj me imajo, tudi takrat, in kasneje, »radi« natanko tako,
kot so mi izkazali, da znajo, zmorejo. Brez kogar zmorem iz dneva v dan
obstati, brez tega bom zmogel tudi oditi!
Želim
si, da nobenega pomnika ne bi postavljali, klesali, češ »nekoč je živel«. Ko
ene same besede ne bi, nikjer, objavili, niti osmrtnice. Le tam, v nekih
uradih, naj uredijo, in me odjavijo s tega »lepega« sveta.
Želel
bi, ko ene same hinavščine, zahrbtnosti, lažnivosti, sprijenosti… ne bi bilo,
ki bi za menoj solzo potočila! Sem drugačen, vse življenje skušam drugače
živeti, pa bi bilo grozljivo, ko bi tisto, kar se mi gnusi, in mi smrdi, za
menoj jokalo!
Želim
si, da, razen mojih otrok, in nekih uradnih oseb, ki to morajo, po dolžnosti, nihče
ne bi mojega trupla videl, kaj šele, da bi se ga dotaknil! Naj se ga, poleg
omenjenih, dotaknejo plameni. V njih ni nesnage, nasprotno, čistijo.
Želim
si, da bi knjige, moje in mojih prednikov, in neka gora »fasciklov«, z objavami in z »rokopisi«, našli
svoj prostor pri tistem od otrok, ki bo priimek, tudi moj, v bodočnost ponesel.
In tudi o vsem ostalem, kar bo, po meni, ostalo, naj se dogovorijo, sami,
otroci. Razen o bregu, ki naj najmlajši ostane, da bo nek, četudi skromen, dom
imela. Ostalim sem že daroval, že kar dolgo nazaj, in poskrbel, da imajo kje
dostojno živeti. Čeprav…
Ko
bi vse, omenjene »fascikle«, zažgali, ne bi bilo prav nič narobe! In ko bi vse
moje besede, izkazane v nekih zapisih, izginile, tudi ne. Ker…
Vse,
kar sem počel, tudi v podobah pisanja, sem počel iskreno, in v vsem tem
spočetem sem jaz, vgrajen. Moja razmišljanja, moja čustvovanja. Pa mi je že
sedaj boleče, ko ugotavljam, da se čistost, kateri skušam vse življenje
slediti, miselna, čustvena, ravnanjska… znajde v nepravih rokah. V rokah, ki se
s podobno čistostjo ne izkazujejo, nasprotno! Ja, ko bi bilo moč na nek
izdelek, tak ali drugačen, montirat neko »ključavnico«, ki bi, z etičnega
vidika, odločala o tem, kdo ga bo smel, in zmogel, uporabljati, si ga lastiti,
in kdo ne…
In,
kakopak, želim si, tudi v podobi pepela, končati v samoti. Tudi nje sem vajen.
Ha, pa še kako!
Da
bi zgolj moji otroci izkazovali zadnji pozdrav mojim preostankom. Kako lepo se
sliši, ta »preostanek«, takrat, kadar v rokah držiš neko posodo, in v njej
ničesar drugega, kot pepel…
Če
bo najmlajše premajhno, je ne želim poleg, pri tem »zadnjem pozdravu«. Se ji bo
že dovolj drugega v življenje »zarezalo«, da bi ji tudi takšen dogodek
pridodal.
Kakorkoli
že, bilo bi lepo, ko bi malodane slednja sled za menoj izginila! Itak vse
življenje zaman hodim, se trudim, ustvarjam, in itak vse življenje tako lepe »zahvale«
prejemam, da se ne morem prehvaliti! Naj me redki obdržijo, nekje v sebi, na
toplem, na vedno toplem, na resničnem toplem! Redki, ki tudi spomina name ne
bodo (u)mazali s svojimi početji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar