Ko o lastni smrti razmišljam…

Slej ko prej pride, vsak konec, vsaka smrt. To je dejstvo, in z dejstvi se je priporočljivo soočiti, jih upoštevati. Potemtakem pride smrt tudi k meni, po mene, zame…

 

K meni bo prišla celo nekaj trenutkov prej, preden bo svoj po-mene izkazala, sebi, in tisti zame, meni. Bojda jo je moč čutiti, njeno hladno sapo, njene ledene dlani, njeno brezčutnost, njeno željo po jemanju. Vse to že poznam, dodobra, žal. Nič tujega, čeprav…

 

Ja, prišla bo tudi zame. Da mi, končno, odvzame vse tisto, kar so mi dajali, hladno, ledeno, brezčutno. Brezdušno. Vse tisto, s čemer so me »razveseljevali«, s čemer so mi življenje v obstajanje spreminjali, in spremenili. Da me odreši bolečine, trpljenja.

 

Ne bojim se je. Da le hitro, čim hitreje, opravi. Preden se podava, skupaj, tja, kjer ničesar ni, in kjer v popoln nič izginem. V popoln nič!

 

Njen obisk bi doživljal, smešno, ta »doživljal«, sam. Svojih otrok, za katere zares vem, da me imajo, zares, radi, takrat ne bi hotel ob sebi. Da ne trpijo, zroč moje ugašanje. Pravzaprav nikogar, ki me ima zares rad, ne bi želel ob sebi, radi istega razloga. Če sploh še je kdo, ki zmore v sebi nositi ta imeti-zares-rad, in ne le tozadevno.

 

In so tisti, katerih pa sploh ne želim ob sebi, v času svojega umiranja. Pa čeprav so, med njimi, tudi takšni, ki me »imajo radi«. Boli, ta, njihov »imeti-rad«, zelo boli, ko v vsakem trenutku le udarce deli, in o popolnoma drugačnem odnosu govori, čustvovanju, kot je dejanski imeti-rad-nekoga. Čemu bi delal uslugo tistim, ki me bijejo, da bi jim vest mirneje prenesla moj »odhod«?! Ne, tega ne želim, nasprotno – naj me imajo, tudi takrat, in kasneje, »radi« natanko tako, kot so mi izkazali, da znajo, zmorejo. Brez kogar zmorem iz dneva v dan obstati, brez tega bom zmogel tudi oditi!

 

Želim si, da nobenega pomnika ne bi postavljali, klesali, češ »nekoč je živel«. Ko ene same besede ne bi, nikjer, objavili, niti osmrtnice. Le tam, v nekih uradih, naj uredijo, in me odjavijo s tega »lepega« sveta.

 

Želel bi, ko ene same hinavščine, zahrbtnosti, lažnivosti, sprijenosti… ne bi bilo, ki bi za menoj solzo potočila! Sem drugačen, vse življenje skušam drugače živeti, pa bi bilo grozljivo, ko bi tisto, kar se mi gnusi, in mi smrdi, za menoj jokalo!

 

Želim si, da, razen mojih otrok, in nekih uradnih oseb, ki to morajo, po dolžnosti, nihče ne bi mojega trupla videl, kaj šele, da bi se ga dotaknil! Naj se ga, poleg omenjenih, dotaknejo plameni. V njih ni nesnage, nasprotno, čistijo.

 

Želim si, da bi knjige, moje in mojih prednikov, in neka gora »fasciklov«, z objavami in z »rokopisi«, našli svoj prostor pri tistem od otrok, ki bo priimek, tudi moj, v bodočnost ponesel. In tudi o vsem ostalem, kar bo, po meni, ostalo, naj se dogovorijo, sami, otroci. Razen o bregu, ki naj najmlajši ostane, da bo nek, četudi skromen, dom imela. Ostalim sem že daroval, že kar dolgo nazaj, in poskrbel, da imajo kje dostojno živeti. Čeprav…

 

Ko bi vse, omenjene »fascikle«, zažgali, ne bi bilo prav nič narobe! In ko bi vse moje besede, izkazane v nekih zapisih, izginile, tudi ne. Ker…

 

Vse, kar sem počel, tudi v podobah pisanja, sem počel iskreno, in v vsem tem spočetem sem jaz, vgrajen. Moja razmišljanja, moja čustvovanja. Pa mi je že sedaj boleče, ko ugotavljam, da se čistost, kateri skušam vse življenje slediti, miselna, čustvena, ravnanjska… znajde v nepravih rokah. V rokah, ki se s podobno čistostjo ne izkazujejo, nasprotno! Ja, ko bi bilo moč na nek izdelek, tak ali drugačen, montirat neko »ključavnico«, ki bi, z etičnega vidika, odločala o tem, kdo ga bo smel, in zmogel, uporabljati, si ga lastiti, in kdo ne…

 

In, kakopak, želim si, tudi v podobi pepela, končati v samoti. Tudi nje sem vajen. Ha, pa še kako!

Da bi zgolj moji otroci izkazovali zadnji pozdrav mojim preostankom. Kako lepo se sliši, ta »preostanek«, takrat, kadar v rokah držiš neko posodo, in v njej ničesar drugega, kot pepel…

Če bo najmlajše premajhno, je ne želim poleg, pri tem »zadnjem pozdravu«. Se ji bo že dovolj drugega v življenje »zarezalo«, da bi ji tudi takšen dogodek pridodal.

 

Kakorkoli že, bilo bi lepo, ko bi malodane slednja sled za menoj izginila! Itak vse življenje zaman hodim, se trudim, ustvarjam, in itak vse življenje tako lepe »zahvale« prejemam, da se ne morem prehvaliti! Naj me redki obdržijo, nekje v sebi, na toplem, na vedno toplem, na resničnem toplem! Redki, ki tudi spomina name ne bodo (u)mazali s svojimi početji!