Ne meni se zanje!

Ne meni se zanje, ki sanje morijo,

goltave so skaze, v bistvu zgolj smrad,

in zlasti takrat, ko v obraz se smejijo,

potrudi se čim dlje od vseh njih podat…

 

Ne meni za spake se mnoge, prikazni,

brez duš, in brez src, in povsem brez vesti,

v globine, do dna, so temačni, in prazni,

poskušaj si najti poti do ljudi…

 

Razmisli, če sploh, komu roko podajaš,

oporo, pomoč, komu sebe deliš,

ker bolj kot na poti zgrešeni ostajaš,

bolj čutiš udarce, in še bolj trpiš…

 

Ne meni se zanje, dvolične pošasti,

si dober, dokler smejo piti ti kri,

hitijo izpiti, požreti, ukrasti,

potem pa, preprosto, te dajo v smeti…