Ne išči
lepote, ne išči dobrote, ne poštenosti, in še najbolj ne išči tistega iskrenega
rad imeti nekoga! Nikoli, za en sam hipec se ne podaj v iskanje naštetega!
Pričakuj raje vse nasprotno, kajti tega nasprotnega je krepko več, pravo
obilje, na svetu, ki meni, da je človečen, a niti besede človečnost ne razume.
Ne išči, pač pa naj te prijetno presenetijo, če se porodijo, trenutki, v
katerih naletiš na nepotvorjenost, spontanost, iskrenost, izkazujočo se v
dobrem, v toplem, in brez sleherne preračunljivosti. In zagrabi, te trenutke, z
obema rokama, čvrsto, okleni se jih, in jih spravi, zatem, globoko v sebe, kot
nekaj tako dragocenega, da bolj dragocenih stvari, preprosto, ni. In jih tudi
biti ne more. In naj te grejejo, če ne drugače, v podobi nekih spominov, kajti,
da, tudi ti boš dospelo v čas, ko te bodo samo še spomini vzpodbujali, medtem
ko ti bo sprotno, tekoče, prej v breme, kot v voljo. In ne poslušaj tistih, ki
pravijo, da se ne kaže »nazaj obračati«, pač pa je vedno »potrebno gledati
naprej«. Ničesar nimajo za pokazati, iz svojega nekega nazaj, pa ničesar tudi
videli ne bi, ko bi se, obračali. V naprej pa jim, itak, ostane zgolj in samo
tisto, kar so v nazaj imeli, obstajati-da-mi-je-čim-bolj-lepo.
Želim
ti veliko nabranih trenutkov lepega, dejansko lepega, ne nabarvanega, v podobi
vsesplošne »lepote«. Ne pozabi – nobena fasada, nobena mila, ličila, barva, in
podobna »lepotilna« navlaka, ne prikriva izostanka notranje lepote. Neke vsebine,
ki se hiti dajati, v dobro krasiti.
Ne išči
lepote, dete, ne išči človeka! Naj se ti »zgodi«, če se bo, in v takšnem
primeru glej, da ga nikoli ne izneveriš, da ga nikoli, ampak zares nikoli s
seboj ne pobiješ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar