Imel sem čast…

Kar nekaj je »stvari«, ki, v bistvu, tvorijo moje življenje. Zadev, do kakršnih vsakdo, še zdaleč, ne seže…

 

Med te »stvari«, štejem, na primer, določena poznanstva. Še več, to, da so me, neki, "vidni", medse spustili, me medse uvrstili. Kot sebi enakovrednega. In…

 

Kakopak, med te »stvari« uvrščam tudi neke druge, »banalnosti«, nekaj, kar se ne zmore vrednotiti ne v denarju, ne v kakršnih koli drugih materialnih podobah. Nasprotno, omenjeno je krepko premalo, da bi o tem sploh smelo govoriti!

 

Ja, imel sem to čast, da sem bil, v neki, resda »elektronski«, reviji, namenjeni otrokom, v Srbiji, čeprav kot ne-Srb, celo kot edini ne-Srb, prvi, med vsemi ostalimi avtorji, ki so v neko številčnost sledili, s katerim je urednik opravil pogovor, in ga objavil.

 

Peđo, dugo je već, kako si otišao, tobože, sa ovoga sveta. Dugo, mada – u meni, kao deo mene, još uvek živiš!