Kar
nekaj je »stvari«, ki, v bistvu, tvorijo moje življenje. Zadev, do kakršnih
vsakdo, še zdaleč, ne seže…
Med te »stvari«,
štejem, na primer, določena poznanstva. Še več, to, da so me, neki,
"vidni", medse spustili, me medse uvrstili. Kot sebi enakovrednega.
In…
Kakopak,
med te »stvari« uvrščam tudi neke druge, »banalnosti«, nekaj, kar se ne zmore
vrednotiti ne v denarju, ne v kakršnih koli drugih materialnih podobah.
Nasprotno, omenjeno je krepko premalo, da bi o tem sploh smelo govoriti!
Ja,
imel sem to čast, da sem bil, v neki, resda »elektronski«, reviji, namenjeni
otrokom, v Srbiji, čeprav kot ne-Srb, celo kot edini ne-Srb, prvi, med vsemi
ostalimi avtorji, ki so v neko številčnost sledili, s katerim je urednik
opravil pogovor, in ga objavil.
Peđo,
dugo je već, kako si otišao, tobože, sa ovoga sveta. Dugo, mada – u meni, kao
deo mene, još uvek živiš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar