Jaz in Prešeren, ali Prešeren in jaz, kakor ti je ljubše…

Nekoč mi je nek možakar, prek spleta, očital, češ da »sem domišljav, neumen, ker si drznem primerjati se s Prešernom«…

Kako je do tega prišlo? Preprosto…

 

Na prireditvi, osrednji, ob Dnevu kulture, so Prešernovo Zdravljico prebrali (tudi) v »arabščini«. In je, takoj, naslednjega dne, možakar vzkipel, na svoji spletni strani, češ da je to nekaj nedopustnega, prava sramota, češ da so »arabci«, po vrsti, nasilneži, teroristi, da so brez vesti, morale, in da kot takšni sploh obstajati ne bi smeli…

 

Možakar je, s tem, svojim zapisom, izkazal, v osnovi, dve stvari.

Prvič, da je skrajno primitiven, nestrpen, s tem, ko vse, katerih še zdaleč niti srečal ni, kaj šele, da bi jih poznal, tlači v isti koš, in to počne izključno na temelju neke rasne pripadnosti, in pripadnosti nekemu verskemu, svetovno nazorskemu izkazovanju.

Drugič, kar je, v bistvu, osnova pod prvim zapisanega, je možakar izkazal, da je – butec! Da sodi, brez slehernega opravičila, med bitja, katerih edina »odlika« je neumnost! Kakopak, taisti možakar je, v drugem svojem zapisovanju, trdil, o sebi, da je demokratičen, da upošteva mnenja, drugačna od njegovih, da sprejema različnosti, ki obstajajo…

 

Moj greh je bil izključno v tem, da sem se na njegov zapis odzval, in sem to naredil nekako tako, da sem mu povedal – da je želja slehernega avtorja, pa domnevam, da je enako tudi Prešeren čutil, v tem, da bi bilo njegovo ustvarjanje dosegljivo čim večjemu številu »odjemalcev«. Pa, izhajajoč iz tega, domnevam, da bi bilo Prešernu všeč, ljubo, ko bi vedel, o tem, da tudi v »arabščini« njegova pesem obstaja…

 

Na ta zapis sem doživel odgovor, v podobi napada, češ kako si upam biti tako domišljav, da o željah avtorja, in zlasti Prešerna, govorim, kako sem lahko tako neumen, da s tem samega sebe s Prešernom primerjam?!

 

Možakar, ki je sicer, nekoč, celo neka »odgovornejša« dela opravljal, se, v vsem svojem živetju, z eno samo podobo tvornosti ni izkazal, enega samega verza, enega samega avtorstva, pri njem, ni moč najti. Jaz, nasprotno, vse življenje tvorim, vse življenje sem avtor, veliko sem se družil, s tvorci, z avtorji, neke stike imam še vedno ohranjene – mimogrede, ne govorim o »piscih« - pa, kolikor mi je znano, poznam njih pričakovanja, želje, ki se, bistveno vsaj, v ničemer od mojih ne razlikujejo! Pa – če to velja za vse avtorje, katere poznam, potem obstaja velika možnost, da utegne veljati tudi za tiste, katerih nisem imel priložnosti neposredno srečati, pač pa zgolj posredno, prek njihovih del. Potemtakem, če kdo ni imel pravice govoriti o avtorjih, in njih pričakovanjih, je ni imel ne-avtor…

 

Nikoli, nikdar, se z nikomer nisem, in se ne primerjam! Nikoli! In mi kaj takega niti na misel ne pride. Tudi s Prešernom ne. Čemu? Sila preprosto…

 

S Prešernom bi se lahko primerjal le po treh vprašanjih, po katerih se absolutna večina ne zmore, in se nikdar ne bo zmogla.

 

Prvič. Oba se izkazujeva s pisanjem, poezije, in to celo v njeni klasični, najzahtevnejši podobi. Oba znava pisati, oba izkazujeva potrebno umetelnost. In to je to. Kar zadeva pisanja. Redke so teme, v katerih se »srečava«. In jih, vsak na svoj način, obdelujeva.

 

Drugič. Prešeren je bil naklonjen, tako, kot sem jaz, povezovanju s sorodnimi narodi, in ne s tujerodnimi. Potemtakem si upam trditi, da je moj »svetovni nazor« krepko bližji Prešernovemu, če ne celo enak, kot mu je blizu neko, od vetrov odvisno, pojmovanje občestva. Nekega brezličnega povprečneža.

 

Tretjič. Prešeren je stal za svojimi besedami. Imel je sebe, vedel je, in se tega zavedal, kdo je. Tudi jaz stojim za svojimi besedami, in tudi jaz vem, in se tega zavedam, kdo sem. Za razliko od že omenjenih…

 

V vsem ostalem se ne moreva primerjati. Še zdaleč ne. On je bil odvetnik, in pesnik, ob mojem imenu pa se cel kupček nekih kar-sem, poleg tega pesnik, izkazuje. Vse ostalo pa je stvar okusa, bolje, in resnici ustreznejšega, tistega kar-se-janezek-nauči-to-(ubožec)-janez-zna. Ker janez, v svoji majhni, papagajski glavici, ni zmožen niti do tega dospeti, da bi v »naučeno« zares segel, kaj šele, vanj podvomil!

 

Ne, z nikomer se ne primerjam, in se nikoli nisem. Mi povsem zadošča, to, da imam samega sebe. Mi je že to, marsikdaj, težko na plečih nositi, pa da bi si še neke druge nalagal…

 

In, mimogrede, za zaključek: ubogo »ljudstvo«, ki enkrat, v neki preteklosti, »ugotovi«, kdo je »njegov«, tozadevno »največji«, pesnik, ali karkoli drugega… v vsakem zanikrnem športu podirajo poprejšnje dosežke, upoštevajo novonastala stanja, le prešerni in cankarji bodo, v obči bedi, vselej "največji" ostali. Drugače tudi ne gre, tam, kjer so knjige na policah za razkazovanje, in tam, kjer je poezija na častivrednem, in daleč zadnjem mestu nekega branja.

Čemu sem to zapisal? Preprosto – med vsemi znanimi »slovenskimi« mi pesniki, je meni, bogokletnemu, kakopak, na prvem mestu – Janez Menart! Ko bi Prešeren zmogel tako preprosto, na branje »enostavno«, gladko, s silovito izpovedno močjo izkazovati, v svojih verzih, to, kar Menart izkazuje…