Nekoč
mi je nek možakar, prek spleta, očital, češ da »sem domišljav, neumen, ker si
drznem primerjati se s Prešernom«…
Kako je
do tega prišlo? Preprosto…
Na
prireditvi, osrednji, ob Dnevu kulture, so Prešernovo Zdravljico prebrali
(tudi) v »arabščini«. In je, takoj, naslednjega dne, možakar vzkipel, na svoji
spletni strani, češ da je to nekaj nedopustnega, prava sramota, češ da so »arabci«,
po vrsti, nasilneži, teroristi, da so brez vesti, morale, in da kot takšni
sploh obstajati ne bi smeli…
Možakar
je, s tem, svojim zapisom, izkazal, v osnovi, dve stvari.
Prvič,
da je skrajno primitiven, nestrpen, s tem, ko vse, katerih še zdaleč niti
srečal ni, kaj šele, da bi jih poznal, tlači v isti koš, in to počne izključno
na temelju neke rasne pripadnosti, in pripadnosti nekemu verskemu, svetovno
nazorskemu izkazovanju.
Drugič,
kar je, v bistvu, osnova pod prvim zapisanega, je možakar izkazal, da je –
butec! Da sodi, brez slehernega opravičila, med bitja, katerih edina »odlika«
je neumnost! Kakopak, taisti možakar je, v drugem svojem zapisovanju, trdil, o
sebi, da je demokratičen, da upošteva mnenja, drugačna od njegovih, da sprejema
različnosti, ki obstajajo…
Moj
greh je bil izključno v tem, da sem se na njegov zapis odzval, in sem to
naredil nekako tako, da sem mu povedal – da je želja slehernega avtorja, pa
domnevam, da je enako tudi Prešeren čutil, v tem, da bi bilo njegovo
ustvarjanje dosegljivo čim večjemu številu »odjemalcev«. Pa, izhajajoč iz tega,
domnevam, da bi bilo Prešernu všeč, ljubo, ko bi vedel, o tem, da tudi v »arabščini«
njegova pesem obstaja…
Na ta
zapis sem doživel odgovor, v podobi napada, češ kako si upam biti tako
domišljav, da o željah avtorja, in zlasti Prešerna, govorim, kako sem lahko
tako neumen, da s tem samega sebe s Prešernom primerjam?!
Možakar,
ki je sicer, nekoč, celo neka »odgovornejša« dela opravljal, se, v vsem svojem
živetju, z eno samo podobo tvornosti ni izkazal, enega samega verza, enega
samega avtorstva, pri njem, ni moč najti. Jaz, nasprotno, vse življenje tvorim,
vse življenje sem avtor, veliko sem se družil, s tvorci, z avtorji, neke stike
imam še vedno ohranjene – mimogrede, ne govorim o »piscih« - pa, kolikor mi je
znano, poznam njih pričakovanja, želje, ki se, bistveno vsaj, v ničemer od
mojih ne razlikujejo! Pa – če to velja za vse avtorje, katere poznam, potem
obstaja velika možnost, da utegne veljati tudi za tiste, katerih nisem imel
priložnosti neposredno srečati, pač pa zgolj posredno, prek njihovih del. Potemtakem,
če kdo ni imel pravice govoriti o avtorjih, in njih pričakovanjih, je ni imel
ne-avtor…
Nikoli,
nikdar, se z nikomer nisem, in se ne primerjam! Nikoli! In mi kaj takega niti
na misel ne pride. Tudi s Prešernom ne. Čemu? Sila preprosto…
S
Prešernom bi se lahko primerjal le po treh vprašanjih, po katerih se absolutna
večina ne zmore, in se nikdar ne bo zmogla.
Prvič.
Oba se izkazujeva s pisanjem, poezije, in to celo v njeni klasični, najzahtevnejši
podobi. Oba znava pisati, oba izkazujeva potrebno umetelnost. In to je to. Kar
zadeva pisanja. Redke so teme, v katerih se »srečava«. In jih, vsak na svoj
način, obdelujeva.
Drugič.
Prešeren je bil naklonjen, tako, kot sem jaz, povezovanju s sorodnimi narodi,
in ne s tujerodnimi. Potemtakem si upam trditi, da je moj »svetovni nazor«
krepko bližji Prešernovemu, če ne celo enak, kot mu je blizu neko, od vetrov
odvisno, pojmovanje občestva. Nekega brezličnega povprečneža.
Tretjič.
Prešeren je stal za svojimi besedami. Imel je sebe, vedel je, in se tega
zavedal, kdo je. Tudi jaz stojim za svojimi besedami, in tudi jaz vem, in se
tega zavedam, kdo sem. Za razliko od že omenjenih…
V vsem
ostalem se ne moreva primerjati. Še zdaleč ne. On je bil odvetnik, in pesnik, ob
mojem imenu pa se cel kupček nekih kar-sem, poleg tega pesnik, izkazuje. Vse
ostalo pa je stvar okusa, bolje, in resnici ustreznejšega, tistega
kar-se-janezek-nauči-to-(ubožec)-janez-zna. Ker janez, v svoji majhni, papagajski
glavici, ni zmožen niti do tega dospeti, da bi v »naučeno« zares segel, kaj
šele, vanj podvomil!
Ne, z
nikomer se ne primerjam, in se nikoli nisem. Mi povsem zadošča, to, da imam
samega sebe. Mi je že to, marsikdaj, težko na plečih nositi, pa da bi si še
neke druge nalagal…
In,
mimogrede, za zaključek: ubogo »ljudstvo«, ki enkrat, v neki preteklosti, »ugotovi«,
kdo je »njegov«, tozadevno »največji«, pesnik, ali karkoli drugega… v vsakem
zanikrnem športu podirajo poprejšnje dosežke, upoštevajo novonastala stanja, le
prešerni in cankarji bodo, v obči bedi, vselej "največji" ostali.
Drugače tudi ne gre, tam, kjer so knjige na policah za razkazovanje, in tam,
kjer je poezija na častivrednem, in daleč zadnjem mestu nekega branja.
Čemu
sem to zapisal? Preprosto – med vsemi znanimi »slovenskimi« mi pesniki, je
meni, bogokletnemu, kakopak, na prvem mestu – Janez Menart! Ko bi Prešeren
zmogel tako preprosto, na branje »enostavno«, gladko, s silovito izpovedno
močjo izkazovati, v svojih verzih, to, kar Menart izkazuje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar