Je hvala premalo…

O sebi sem slišal takšne laži,

da bog v sramu hrbet obrača,

nihče me popljuval tako ni, kot ti,

se, bržčas, tako dobro vrača…

 

Sem slišal kar níkdar, nikdar nisem bil,

še več, to se vse mi upira,

v podporo dajal sem se, tebe budil,

da zdaj tvoj me hvala razžira…

 

Pa ne obžalujem, ne hipa, ne let,

nikomur poprej srca vredna,

vsem tistim nasmehom, ki znajo le vzet,

za svoja obstajanja bedna…

 

Ob meni kot človek, nasmeh je cvetel,

zapela si, in zaplesala,

zato pa, na koncu, sem to doživel,

da v nič, pod svoj nič si me dala…

 

Ne vem, kaj naj rečem, je hvala premalo,

ne vem sploh, če zmore kam seči,

uspelo ti je, kar je v meni ostalo

še sanjat ne zna več o sreči!