Dete moje, naj ti nekaj malega o javnem mnenju povem…

In zastavim takole…

 

Ko je Tesla govoril o proizvodnji in prenosu električne energije, so ga zasmehovali, se mu v obraz režali, ga za bedaka imeli, malodane vsi, tudi tisti, ki so v okolju najvišja mesta, celo kot neki priznani, načitani akademiki, zasedali…

 

Ko je Galileo govoril o okrogli Zemlji, ki se krog Sonca vrti, je bilo enako!

 

Ko je Platon govoril o družbeni ureditvi – enako!

 

Ko je Koh bakterije obtožil, da so krive, da odločajo o ne/ozdravitvi – dete moje, popolnoma enako!

 

Ja, Malo, kadarkoli je kdorkoli govoril o vsebinah, ki niso dosegljive neposredno, čutnim zaznavam (mimogrede – izključno na čutnih zaznavah funkcionira pamet, dočim ima razum zmožnost posrednega ugotavljanja!), vedno je bil, s strani javnega mnenja, vsaj zasmehovan, marsikdaj tudi obsojan, pa tudi usmrčen. Ne nazadnje…

 

Nedavna zgodovina priča o tem javnem mnenju, tudi tu, pri nas, v Deželi »pridnih«, »poštenih«, »sposobnih«, »delovnih« in predvsem »pametnih«… blablabla čvekačev, tupih, da bolj biti ne morejo! Švica, resda druga, izjemno lepo dosežena. Nerealna že v svoji osnovi, v zamisli, a bebcem mikavna. Kot neka klobasa, ali golaž, ki na predvolilnem shodu o izbiranju odloča…

In bi se našlo še kar precej takšnih primerov, ki so tej drugi-švici sledili, tako da – dete, vrednost javnega mnenja ni enaka nič, daleč od tega, če jo že označujem, z nekim predznakom, potem zapišem, da si zasluži grozovit, velikanski MINUS! Ja, verjemi, Malo, še za rit obrisat ni, to, javno mnenje, se najcenejši toaletni papir za krepko uporabnejšega izkaže! Ja, in, mimogrede – v »demokraciji« odloča volja večine, in je glas ne-umnosti povsem enakovreden, formalno, glasu umnega! Je čudno, potemtakem, da ves svet, po nekih družbenih, sistemskih spremembah svoj »razvoj« izkazuje s potjo – v preteklost?!

 

Tako da te prosim, sonček moj dobri, da nikoli, resnično NIKOLI ne dopustiš tega, da bi javno mnenje tvoje življenje usmerjalo, vodilo. Nikoli! In – kadar boš od njih, občih, o sebi slabo poslušala, najprej razmisli o tem, če so tebe, tvoja ravnanja sploh zmožni razumeti! Upam, kakopak, da te ne ponese po »bifejskih poteh«…

 

Veš, tudi nekemu tvojemu predniku so se posmehovali, ne zgolj njemu, edinemu, a tudi njemu. Je, »butec«, elektrificiral Savinjsko dolino, vso infrastrukturo postavil, zadevo pripeljal do izvedbe priključkov v hiše, pa… so pametni vedeli, da dneva, luči ni moč prinesti v sobe, še zlasti ne po žicah! In je, »butec«, malodane bankrotiral, malodane. K sreči mu je toliko ostalo, da je v neko svoje zakotje ubežal, pred občo pametjo. In, veš, kaj je najbolj zanimivo? To, dete, da ko so pametni samo nekaj let za tem videli slike, v časopisih, z Dunaja, slike, na katerih je bil prikazan »dan« v sobi (v podobi žarnice, sijoče), je nekomu drugemu uspelo, da je izrabil dano stanje, izrabil prizadevanja tvoje prednika, in – vpeljal dan v sobe! Ter, kakopak, ob tem lepo zaslužil…

 

Občost naj ti NIKOLI NE bo merilo za nek prav, za neko vedenje, NIKOLI, naj ti bo merilo izključno za tisti beži-čim-dlje-stran!