Giskica…

… že drugo jutro, brez nasmejanih tvojih očk v najinem prebujanju. Že drugo jutro brez tvojega »tata gjabi«, brez tvojega radoživega »bežanja« takrat, ko te želim preobleči. Že drugo jutro brez občutkov neke, vsaj tozadevno, negotovosti, v kateri ne vem, kam bi prej, medtem ko ti, cucka in mačka, vsak zase in vsi skupaj, nekaj pričakujete, terjate…

 

Že drugo jutro, ko mi požirki kave drse po grlu že deset minut za tem, ko se zbudim, obenem pa so kosmatinci zadovoljni, ker je njihovim pričakovanjem ugodeno. Prija, priznam, v miru, ob kavi, a še zdaleč ne prija tako, kot prija ob tebi, tudi kava, pa čeprav v požirkih času ukradena, že zdavnaj ohlajena, in predvsem dve uri, morda tudi več, po najinem »dobro jutro«…

 

Tudi v takšnih jutrih, kot je današnji, ko je nebo zakrilo svojo radost, dan žari. In ptice pojejo, da bolj ne bi mogle. Tvoja nasmejanost sveti in greje, tvoja čebljavost žgoli in veseli, tvoja neulovljivost življenje zbuja in ga poganja, da, tudi tvoja trma, trmica moja driskasta, pestri in polni. Danes pa…

 

Niti skozi okno ne rabim pogledat, pa vem, da so oblaki prekrili nebo.