Kaj soncu je?

V rosi rosinke, korak spodrsava,

in vse bolj zakriva nasmeh svoj nebo,

krasi se v biserne kapljice trava,

kaj soncu je danes, da mu je hudo?

 

V kot nek se skriva, pogled svoj poveša,

dežinke nabirajo se v očeh,

za čem se mu toži, le kaj spet pogreša,

da se mu veselje je znašlo na tleh?

 

Mar mu ubežala prijazna je duša,

se mu je razblinilo upanje v bol,

se trudi, upira, a vse, kar poskuša,

je daleč, da znalo bi biti dovolj?

 

Drsijo že prve solzé prek obraza,

in moč jim narašča, se vse bolj gosté,

še soncu življenje se kaže kot skaza,

in mimo želja, mimo upov mu gre.

 

Ni dobro želeti, ni dobro hoteti,

se rado razblinijo želje v rokah,

ko kaže, da končno ti bo jih imeti,

trenutek samo, pa zdrobé se v prah.

 

Poznam te, verjemi, po duši sva brata,

in čutim, predobro, to, kar te teži,

bila mi, kot tebi, nekoč, sreča zlata,

ostalo od nje je le to kar boli.

 

A tebi bo bolje, nebo ti bo pelo,

na njem vselej ptica ti pride v objem,

a meni – spuhtelo prav vse, kar je grelo,

spoznanje boleče ostalo je v njem.