Do zvezd čisto…

Kar je bilo, to – je bilo.

V nič zna pometati čas.

Takrat, ko se stemni nebo,

in čuje se zle sile glas…

 

Kar maže, vse, kar zasmradi,

kar uničuje, da živi,

vse, kar do sreče zle ne zna,

če prej ne zruši, ne stepta…

 

Vse kar v neskončnost je goltavo,

ničevo, grdo, praznoglavo,

kar je brez duše, brez srca,

bi vsepovsod, še do neba…

 

Mu svojega neba ne dam!

Na njem še nekaj zvezd imam.

Krepko, preveč, znajo žareti,

da smele v kremplje bi dospeti!

 

Ja, kar je bilo, to je bilo.

Naj smrad v smradu se razkraja!

A v meni, dokler me še bo,

nebo do zvezd čisto ostaja.