Kar je
bilo, to – je bilo.
V nič
zna pometati čas.
Takrat,
ko se stemni nebo,
in čuje
se zle sile glas…
Kar
maže, vse, kar zasmradi,
kar uničuje,
da živi,
vse,
kar do sreče zle ne zna,
če prej
ne zruši, ne stepta…
Vse kar
v neskončnost je goltavo,
ničevo,
grdo, praznoglavo,
kar je
brez duše, brez srca,
bi
vsepovsod, še do neba…
Mu
svojega neba ne dam!
Na njem
še nekaj zvezd imam.
Krepko,
preveč, znajo žareti,
da smele
v kremplje bi dospeti!
Ja, kar
je bilo, to je bilo.
Naj
smrad v smradu se razkraja!
A v
meni, dokler me še bo,
nebo do
zvezd čisto ostaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar