Malo za hec…

Dežinke so, povsem nepričakovano, in v nasprotju z vremensko napovedjo (za ta del Dežele, v katerem živim), posegle v moje jutranjo-dopoldanske (delovne) načrte, in mi za danes, kaže, poleg nabavljanja, nekih pretiranih zadolžitev ne bo, pa bo dan, bolj ali manj, zapisovanju namenjen. In tokrat ga zastavljam s svežimi, povsem svežimi, včerajšnjimi izkušnjami…

 

Že trinajsto leto posredujem besedilo natečaja, za neko dogajanje, kateremu sem »idejni oče«, in nad katerim, z mnogimi aktivnostmi, vsa ta leta bedim, skrbim zanj…

 

Besedilo potuje, vsako leto, na več kot tisoč naslovov, in šele letos, konkretno včeraj, sem doživel »razsvetlitev«…

 

Pol stoletja zapisujem, ne vem koliko tisoč mojih besedil je bilo objavljenih, okrog petdeset knjig je povezanih (tudi) z mojim imenom, in doslej nekih večjih, omembe vrednih težav z lektorji nisem imel. Resda večino motijo predvsem moje vejice, katere, po njihovem, prevečkrat uporabljam, a je res tudi to, da:

-          Je za dejansko znanje jezika krepko premalo poznavanje tistega »pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače«, pač pa se je priporočljivo zavedati tudi tega, da z umeščanjem vejic zapisovalec določenim besedam, oziroma delom zapisa, namenja dodaten poudarek!

-          In je, za poznavanje jezika, priporočljivo tudi, vsaj od daleč in približno, vedeti o t. im. pesniški svobodi, oziroma o relativni svobodi izražanja slehernega zapisovalca, ki naj bi, zagotovo, krepko bolje vedel o tem, čemu uporablja določeno ločilo, na način, kakor ga uporablja, kot o tem zmore vedeti bralec, pa čeprav v podobi lektorja, ali učitelja (slovenskega jezika)!

-          Predvsem pa je priporočljivo vedeti, se tega zavedati, da obstaja tisti »najprej skoči, potem reci hop«, da se je potrebno najprej z določenimi rezultati nekega delovanja izkazati, preden o samem delovanju govoriš, in »modrosti« naokoli mečeš, svoje, kakopak!

-          Pa tudi to ne škoduje, da se zavedaš sila preprostega dejstva: med vsemi, ki govorijo, ali naj bi govorili nek jezik, je več kot 99 % tistih, ki so zgolj uporabniki jezika, nič več, praviloma uporabniki, ki so se naučili nekih, osnovnih, opredelitev, papagajsko naučili, ter se zmorejo le s svojim papagajskim ponavljanjem naučenega izkazovati, na drugi strani pa obstajajo tudi neki redki, ki se vsemu papagajskemu zoperstavljajo, ki skušajo, tudi v jeziku, ohranjati tisto, kar je ohranjanja vredno, obenem pa taistemu jeziku pridodajajo, neke nove besede, na primer, skušajo obstoječe spreminjati, jih, na temelju ugotovljenih vsebinskih potreb, ali pa zgolj na temelju lastnega občutenja jezika, izpopolnjevati, potemtakem se izkazujejo tudi s prizadevanji po odpravljanju vsega tistega, za kar menijo, da zmore jeziku, njegovi sporočilnosti, škodovati! Da, obstaja absolutna večina zgolj uporabnikov jezika, in obstajajo posamezniki, ki skušajo jezik tudi tvoriti. Ko teh posameznikov ne bi bilo, v takšnem primeru bi, še vedno, govorili jezik, kakršen je opredeljen v prvem pravopisu slovenskega jezika, v Bohoričevi slovnici, iz leta 1584… In domišljam si, vrag vedi na kakšni osnovi, da tudi sam sodim med tiste, ki skušajo – biti še nekaj več, kot zgolj in samo papagaji, večinoma celo papagajenja nevešči.

 

 

 

Da, že dolgo komuniciram tudi z učiteljskim kadrom, priznam, da se je, tu in tam, pripetilo, da sem bil opozorjen na določene, praviloma posamične, napake, in »napake«, bodisi neke zapise, ki so se izkazali kot posledice nekakšne »zatipkanosti«, prehitrega mojega zapisovanja, obenem pa odsotnosti (mojega) pregleda zapisanega, bodisi tiste, katere namenoma izkazujem v konkretnih njihovih podobah, čeprav se zavedam, da odstopajo od opredelitev, podanih v pravopisu…

Včeraj se mi je, prvič, kar se samega sebe zavedam, pripetilo, da sem dočakal tudi »razsvetlitev«! In to »razsvetlitev« mi je darovala učiteljica (če je res, če ne gre za neko potegavščino), za katero sem ugotovil, s pomočjo slik, na spletu dostopnih, da jo, še vedno, krasijo sledovi mleka, popitega iz stekleničke, in prek »cuclja«… Zgrozil sem se, seznanjen s tem, da sem nek razred, kar cel, očitno izjemen, celo takšen, za katerega bi bilo bolje, ko bi, vsaj kar zadeva slovenščine, poučeval, namesto, da se uči, dobesedno ustrahoval, obenem pa se vzradostil, ob ugotovitvi, da počnem nekaj, česar se doslej nisem zavedal, da zmorem, v slogu slavnega Hičkoka, srh povprek povzročati!

 

 

Tako je moč prebrati pismo, prejeto od omenjene osebe:

 

Spoštovani,

učitelji radi spodbudimo učence za natečaje, kot je vaš. Ob branju vašega dopisa pa nas je spreletel srh zaradi obilice pravopisnih napak, ki so jih našli učenci kar sami. Verjamemo, da boste uspeli najti slovenistko, ki bo pometla z napakami. Pri natečaju slovenščine to res ne gre.

Pozdrav

 

In tako je moč brati moj odgovor, za katerega sem si nekaj časa vzel, želeč, v okvirih še možne uvidevnosti, ustrezno odvrniti:

 

Dober dan!

 

To pa je bila grozljiva izkušnja! Mimogrede, niste prejeli natečaja slovenščine, pač pa besedilo, ki govori o natečaju, namenjenemu vzbujanju verzov, zapisanih v slovenskem jeziku. Majhna razlika, mar ne?!

 

Odsrhajte se, in veselo naprej!

 

Uroš Vošnjak

 

 

 

Včasih so vajenci dolgo, dolgo časa bili zgolj vajenci, in so po prstih prejemali, vsakokrat, ko so se z neko domišljavostjo izkazali.

Ko so vajeniško dobo opravili, in se izkazali z zmožnostjo samostojnega opravljanja dela, vsaj kolikor toliko, so jim to zmožnost tudi priznali, in postali so rokodelci. Zgolj in samo rokodelci.

V krepko daljšem času, kot je bil tisti, vajeništvu namenjen, so se morali izkazovati z nekimi veščinami, in predvsem s kakovostjo izdelkov, preden so jih prepoznali v podobah – mojstrov…

Danes pa…

 

Piščeta že tako, od nekdaj, več vedo, kot ve odrasla perjad, v časih »demokracije« pa so takšna stanja še bolj očitna, in se, ob tem, mnoga vprašanja porajajo, in med njimi, morda celo na prvem mestu, vprašanje o smiselnosti, o potrebnosti učenja, ko pa – piščeta že tako vse vedo!

 

Da, nedolgo tega, je bil nek dan, namenjen pismenosti, oziroma rezultatom, doseženim na področju njenega doseganja, dan, namenjen nekakšnemu »proslavljanju« teh rezultatov, pri čemer, žal, še vedno velja dejstvo, da je absolutna večina zgolj – funkcionalno, uporabno pismena, pomeni, da je »pismena« zgolj toliko, da se utegne že pri nekih malček »resnejših« zapisovanjih, denimo pri nekih prošnjah za zaposlitev, kot sila »nespretna« izkazati. In v to absolutno večino sodijo vsi papagaji, tudi tisti, ki so se na učiteljiščih učili tega, da bodo neke druge – učili, papagajenja.

 

»Hik Rodos, hik salta«, fonetično zapisano, kakopak… najprej skoči, potlej reci hop, najprej pokaži, kaj si sposoben narediti, šele nato o tem tudi druge uči…

 

In, za zaključek – nisem brez napak, tega se, še kako, zavedam, zna se mi pripetiti, da pogrešim, a zmorem, kljub vsemu, ob teh napakah, nekaj svojega povedati, izkazati. In mi zna biti dobrodošla tudi sleherna, utemeljena pripomba, takrat, kadar mi jo izkažejo tisti, ki – se zmorejo z nečim svojim izkazovati, poleg napak, s katerimi se izkazujejo.