Ob drugi kavi…

K sreči sem včeraj ogromno naredil, in še več, kot sem si drznil misliti, da bom…

 

Zjutraj sem se najprej soočil z razmišljanjem, da bo vse razboljeno popustilo, ko se z delom ogrejem, potem pa… potem pa so se prikazale dežinke! Še vedno vztrajajo…

 

Očitno danes košnje ne bo. Oblaki so mi bili, včeraj, v prijateljevanje, tudi z njih pomočjo, ki je vročino pregnala, in soncu žgočnost zakrila, sem uspel več, danes pa – danes pa mi bodo dan ukradli, v zameno za včerajšnjo naklonjenost.

 

Ne ostane mi drugega, kot to, da držim pesti, za to, da bosta sreda in četrtek suha. Za del, na katerem hiša stoji, potrebujem največ uro in pol, samo dvorišče in Lilin gaj moram še pokositi, s preostalim pa bi, zlahka, omenjena dneva zapolnil…

 

Tudi prste, na nogah, vse, »čutim«, zahvaljujoč včerajšnjemu zoperstavljanju bregoviti drsečnosti. Roki pa sta, še nekoliko bolj, kot sicer, zadostni podobi tistega, na temelju česar bo Mala spet svoj »tato buba« ugotavljala. Pogrešam jo, kako jo pogrešam…

 

Za pospravljanje bivališča sem se že odločil – tokrat ga preskočim, morda, še ne vem, samo najbolj cvetoče pajčevine odstranim. Bom videl, kajti – že kar nekaj dni nobenega komarja ni bilo zaznati, v stanovanju, kakopak. Zunaj je drugače, včeraj so me, med košnjo, dodobra popikali.

 

Misel mi k času šine. Vsi si želijo, da bi ga dovolj imeli, meni je, vselej, ustrezalo, takrat, kadar mi ga je primanjkovalo! Nikdar nisem znal, zlasti v službi ne, »gledati skozi okno«, v miru kavo popiti, v brezdelnosti lenosti opravičila iskati, še malice, katere sem si, v vsej delovni dobi, »privoščil«, so bile redke.

Vedno me je vleklo soočanje s težavami, njih razreševanje, vedno sem si dodatnega dela poiskal, kadar je mojega, osnovnega, umanjkalo. Sedeti in čakati, v brezdelju, gledati na uro, in ugotavljati, kdaj se obveznost »delovne« prisotnosti izteče, mi je bila – smrt!

 

Življenje mi ni dano, da ga živim, pač pa mi je obstajanje možnost, da iz njega življenje ustvarim. In čas mi ni času namenjen, nasprotno, kadar ga utegne preveč biti, takrat se mi, neuporabljen, kot neprijatelj izkazuje. In tišči, k tlom.

 

Sicer pa – kakorkoli obračam, ugotavljam zgolj to, da sem smel marsikaj doživeti, tudi nekaj tistega, kar ni vsakomur danega, in da sem zmogel doživeto tudi preživeti. Še vedno sem, kakršenkoli že, a sem.

Morda se celo navadim, tega, da bom, ob določenih zadevah, le z roko zamahnil, za premnoge vem, da ne bom, nikoli, zmogel jezika-za-zobmi-držati. Resda pravijo, da je molk zlato, in tudi to, pravijo, da kdor molči, stotim odgovori, čeprav… čemu se mi zdi, da tako pravijo tisti, ki ne vedo, o čem govorijo?! Veš…

Prav zaradi molčanja, zaradi vsakršne neodzivnosti, zmore vse nepravilno, celo sprijeno, obstajati, ne samo obstajati, pač pa dobesedno prosperirati! In, veš…

Absolutni večini niti pojasnjevanje, pa naj bo še tako v širjave izkazovano, ničesar ne pojasni, ničesar ne odgovori, in je neumnosti molk razumljiv izključno v podobi nezmožnosti nasprotovanja, potemtakem – kot pritrjevanje njeni »pravilnosti«, njeni »modrosti«…

 

Pijem drugo kavo. Pritisk, zračni, je, kaže, dovolj padel, da mi vrtoglavica, spet, malo, nagaja. Pravzaprav mi nagaja neka okvara, pri nekem vratnem vretencu, ki zna na nek živec, ali kaj vem kaj, pritisniti, in sem tudi pri obiranju fig, v prejšnjih dneh, moral paziti na to, kako sem glavo obračal, jo dvigal in spuščal. Potrošna roba, nič več, zgolj potrošna roba je, vse, kar je, v nekih svojih materialnih podobah, enkratnemu svojemu obstajanju namenjenega…