Se
hudič za vrat obeša,
kaj mu
je, le kaj pogreša,
vse,
kar hoče, to dobi,
pije
mi, že dolgo, kri,
pa – le
kaj bi še hotel,
da do
sreče bi dospel?!
Vse mi
zmogel je pobrati,
ni mi
več ničesar dati,
dušo
sem v globine skril,
v kamen
sem srce ovil,
smeh se
nič več ne prižge,
solze
pa so mi pošle!
A obeša
se, obeša,
še za
hipec ne opeša,
kaže mi
rogov ostrino,
kaže mi
iz gobca slino,
se po
smrti mu spahuje,
parklje
venomer steguje!
Moral
bo še počakati,
itak mu
ne grem bežati,
zna se
dobro prisesat,
pa mi
skorajda je brat,
vem, bo
zame poskrbel,
da bom
dom pri njem imel!
A –
počasi, le počasi,
se sušijo
moji klasi,
polno,
v njih, nekih bremen,
polno
jalovih semen,
naj v
miru odložim,
preden
se podal bom z njim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar