Trikrat, danes…

Ničesar nisem pozabil, ko sem se odpravil v dolino, v nabavo, tudi posodico za gorivo, katerega potrebujem za mešanico, in škatlo z odpadnim papirjem, da ga na »otok« peljem, in hladilno torbo sem vzel s seboj…

 

Ko sem se vrnil, sem najprej ugotovil, v bistvu takoj, da – sem pozabil iti v Špar, po neke robčke, za Malo. Prav, o ničemer ne odloča zadeva, sem si napisal na listek, ga dal na polico, in v petek, ko se po svoje dete odpravim, tudi v Špar skočim…

 

Spraznil sem nabavljeno iz prtljažnika, zaklenil garažo, zastavil s pospravljanjem, ko – mi je šinilo, da sem v avtu, za voznikovim sedežem, pozabil hladilno torbo. Prav, nič ne de, še enkrat odkleni, in zakleni garažo…

 

Po tem, ko sem vse pospravil, in že gor prišel, se hotel preobleči, sem se spomnil, da sem – za sovoznikovim sedežem pozabil posodico z gorivom…

 

Ne pomnim, dejansko ne pomnim, kdaj bi se s takšnim »paketom« pozabljanja izkazal. Že res, da ne govori o nekem »izgubljanju spomina«, kajti vse pozabljeno mi je v zelo kratkem času dospelo v misli, a kljub temu – ne pomnim, kdaj bi se mi podobno zgodilo. Čeprav…

 

Je res tudi to, da me je prav v času, ko sem se začel pripravljati na odhod, v dolino, poklical prijatelj, in se je najin pogovor razvlekel, za kar dolgo, pa sem potem hitel, da bi se največji gneči izognil, hitenje pa, pravijo, nikoli ni dobra zadeva. Obenem pa sem še razmišljal, intenzivno, ali naj odgovorim neki neumnosti, ali, bolje ne. Ja, tisti učiteljici, ki mi je o »mrgolenju« napak pisala, in mi na moj »odstresnite se« odgovorila brez besed, le tako, da mi je posredovala povezavo, »link«, katerega niti odpirati nisem moral, da bi ugotovil, kako pripoveduje o »nepotrebni uporabi vejic«, potemtakem prav o tistem, za kar sem domneval, da jo moti. O zadevi, zaradi katere sem neke lektorje moral učiti, in sem jih tudi naučil, medtem ko se mi »danes«, kar tako, z nekimi mimoidočimi, tega ne da početi, čeprav…

 

Ja, res je, molk je oblika dopuščanja. Ja, res je, neumnost zmore ne-odgovor, potemtakem molk, dojeti kot priznanje svoje »pravilnosti«, »umnosti«. Ja, res je, neumnosti ni moč, nikakor in nikdar, do dojetja spraviti. Obenem pa…

Ja, res je, včasih ni odveč, četudi le besedno, klofuto primazati. A kaj, ko pri neumnosti nima želenega učinka. In, ja, res je, danes sem malček razposajen, in sem že obsežen odgovor zapisal, ročno, na papir, in v njem mrgoli klofut, izrečenih na »lep« način, vendar – mar nimam dovolj, ukvarjanja z neumnostjo?! Mar ne bi v času, v katerem bi odgovor v računalnik vnašal, in ga pošiljal, raje česa pametnejšega počel, se, v skrajnem primeru, po zadnji plati praskal?!

 

 

P.S.

Sem pa pisal »sodelavki«, osebi, s katero sodelujem pri festivalu, in skrbi (tudi) za to, da moji uvodniki, v zbornikih objavljeni, dospejo v roke lektorjem. In sem jo prosil, da – naj lektorji pustijo moje vejice popolnoma pri miru, naj jih ne skušajo kot »nepotrebne« ugotavljati, kajti v nasprotnem bodo morali sami pisati, te uvodnike!