Bentiš…

… in se je začelo! Zamolklo, megleno jutro, še termometer se je dobro skrčil, obešen v zavetrju, a ne tudi v zamrazju. Sredi oktobra, pa mi je misel do polen segla, da sem jo takoj odgnal, češ da bom, dokler se bo le dalo, temperiral z »oljnim« radiatorjem, v kolikor, kakopak, Maline potrebe ne bodo drugače terjale…

 

V soboto sem si ogledoval zalogo polen, in mi je kletev ušla. Možakar, pri katerem les nabavljam – vsakokrat mi zatrjuje, da je drevje že-nekaj-časa-podrto, vendar je samo tisti, katerega sem v maju v polena »predelal«, goden za kurjenje, po petih mesecih ležanja pri meni, dočim je ostalo »že dolgo posekano«, le tu in tam, pri posameznih polenih, začelo kazati znake sušenja. Po skorajda treh mesecih, kar je tu…

 

Laž. Kamorkoli pogledam, povsod nanjo trčim. Tiste, s katerimi se zgolj enkrat srečaš, še lahko spregledaš, nekako, pač, a je, žal, več kot dovolj tistih, ki se ponavljajo, pa se jim ogniti ne zmoreš, ob ugotavljanju, da so, očitno, povsem običajen način izkazovanja, samoumevne, da brez njih »normalni« ne bi bili – »normalni«…

 

K sreči se je na določene moč navaditi. Ne navaditi v smislu, da ne udarijo, pač pa tako, da vedoč zanje ustrezno ukrepaš. Da, denimo v primeru drv, ne nabavljaš v »zadnjem trenutku«, pač pa mesece prej. A se, kljub temu, ne moreš toliko navaditi, da se ne bi, tudi ob stalnih, ponavljajočih se, spraševal o tem, kako te lahko nekdo gleda v oči in se, obenem, brez slehernega zadržka, povsem »flegma«, laže?! In med njimi jih mrgoli takšnih, ki »verujejo« v »boga«, in »vedo«, da ta, njihov »bog«, vse vidi, da laž kot greh obravnava, ma, pravzaprav so vsi, tudi ne-božji, popolnoma »v redu«, »pošteni«, »moralni«…

Je vrag, kadar niti o samem sebi ničesar ne veš, vsaj tistega pomembnega ne, tistega, kar o tebi, tvojih izkazovanjih, tvojem značaju, ali zgolj »značaju«, govori!

Vse za denar, na vsakem koraku, pa tudi sebe, svoje »besede« zlahka prodajajo, čeprav so že neštetokrat prodali, in se več niti imeti ne morejo. Vsaj drugače ne, kot v podobah »prodanih duš«, nekakšne farse, ki ničesar lepega ne zna razkrivati…

 

Prepričanja, njihova prepričanja. Nekoč sem imel priložnost, in sem v praksi ugotavljal, in ugotovil, njih moč. Ne kaže jih podcenjevati, kajti poleg nagonov so prav prepričanja tista, ki odločajo o mislih, čustvovanjih, ravnanjih absolutne večine, že tako sebično in sebi-v-prid zasnovane, ob obče veljavnih prepričanjih pa še dodatno defektne!

Da, celo na tiste, ki so redki, in popolnoma drugače zasnovani, kot je večina, delujejo. In je moč njih delovanja odvisna »samo« od tega, koliko poškodb, psihičnih, je »civilizirana družba« že uspela posamezniku nanesti. Pa mu »zgolj« zmožnosti, tiste mišljenjske, in tudi zmožnosti čustvovanja, (o)krnijo, ali pa ga malodane docela spremenijo v enakega-med-enakimi, v bitje, ki do zadnjega svojega trenutka nosi trpljenje v sebi, a je postalo, za »nagrado«, za to, da sme nemoteno med »civiliziranimi« obstajati, le ovca, v nepreglednem tropu ovac. In to takšnih, ki v sebi volkove, ter ostale zveri, skrivajo…

 

Velikokrat sem »dal na besedo«, velikokrat sem radi tega plačeval, in plačal! Grenko plačal. Še najboljše sredstvo za držanje-besede je pričakovanje neke koristi, katero bo tisti, ki besedo daje, imel. Njegovo pričakovanje, kakopak, njegova želja, da do »nečesa« njemu dobrega pride. Bodisi takoj ali čim prej, bodisi v doglednem času. Daj-dam sistem, s prevladujočim »daj«, in v njem temeljno vodilo – sebičnost, lakota, večna, neusahljiva, goltavost…

 

Kadarkoli mi pogled k hiški zaide, vselej se spomnim ene takšnih besed, in nekega »poštenjaka«, ki je bil, v besedah, svojih, tako hudo »pošten«, da je izkaz te »poštenosti« še toliko bolj zabolel, in, po malem, še danes boli. Ja, če si »cepec«, in daš na besedo, če misliš, da bo tudi drug tako, kot sam počneš, če ceniš iskrenost, če fige za hrbtom ne držiš… potem za to, zagotovo, plačaš, in plačuješ, vse svoje življenje! Besede, nespoštovanje danih, ena od mnogih stvari, ki o podobi občih priča…

Nekoliko sem zašel, pa se k prepričanjem vrnem.

 

Da, moč prepričanj. Možakar, dober, zares dober, pošten, sposoben. Redke so stvari, neki problemi, s katerimi se ni zmožen soočiti, jih razrešiti, mišljenje mu deluje skorajda kot odlično podmazana ura, vendar…

Tudi on je odraščal med »civilizirano« nagonskostjo, tudi njega je, vsaj deloma, k sreči, »vzgajalo« okolje, ko ga je seznanjalo s svojimi pričakovanji, do njega, ko se mu je predstavljalo, s svojimi ravnanji. In tudi on se je moral, tako ali drugače, prilagajati temu okolju, da je sploh smel v njem o(b)stati, se naučiti, o čem sme v njem govoriti, in o čem je bolje, če svojega mnenja ne podaja…

Ja, zmožen možakar. In razume, dejansko, marsikaj, brez najmanjše težave, le – ko dospeva, v pogovoru, na »človeštvo«, takrat tudi on »ve«, da so bedarije, vrste vzgoja, izobrazba, socialen položaj… tiste, ki »odločajo« o posamezniku. Vidi, kako ne bi, krog sebe, ve, da je krepko drugačen od večine, zaveda se, da je njegovo pravilno, da bi bil svet, ko bi po njegovem smel biti, ne samo boljši, pač pa dober, lep, pravičen, pošten… vse to vidi in ve, le zablokira, mišljenjsko, kadar mu v prepričanja posežeš, in mu skušaš dopovedati, da razlogi obče drugačnosti niso v tistem, v čemer sam meni, da so. Je, pač, naučen, uspešno so mu določena prepričanja v-glavo-vtepli, da do preproste resnice, na konkretnem področju, ni zmožen dospeti!

 

»Nihče jih ni (na)učil uvidevnosti, poštenosti…« meni, kadar se o povprečnih pogovarjava, »… pa zato ne znajo drugače.«

Veš, mu pojasnjujem, sebe poznaš, svoja otroka tudi, povej – kdaj si začutil, da te krivica, čeprav »samo« nekomu drugemu povzročena, boli?! Opažaš taista čutenja pri otrocih, si jih, mogoče, opazil že v njunem ranem otroštvu, v času, ko jih še nihče ni zmogel naučiti-biti-uvideven?! Ker, veš, ti odrasli, obči, nekateri že desetletja obstajajo, imajo že desetletja priložnosti, da bi se uvidevnosti naučili, a, vsemu navkljub, ostajajo ne-uvidevni, sebični, predvsem lastne interese videči! Povej, kako, za vraga, ko pa vsi v iste vrtce hodimo, in šole, ko se vsi »dobrim«, in »poštenim« rojevamo, ko smo vsi »razumni«, kako, za vraga, je mogoče, da se nekateri, redki sicer, a kljub temu, izkazujejo radikalno drugače, kot se izkazuje večina?!

 

Zemlja. Dodaš ji vodo, in že jo lahko gneteš, neke kepe iz nje oblikuješ. Moka. Dodaš ji vodo, in tudi z njo lahko podobno ravnaš. »Okolje«, voda in roke, na obe snovi enako deluje, a iz zemlje ne moreš kruha speči, iz moke pa ga. Pomeni, da okolje sicer zmore delovati, a je tudi, če ne predvsem od osnovnega, od zasnove odvisen rezultat tega delovanja. Pomeni, da moraš tudi v osnovi iskati vzroke, določene odgovore, če želiš do dejstev dospeti!

 

Da, okolje zmore spreminjati, in to tudi počne, zmore tudi »ubiti«, povsem »ubiti« tisto nekaj, kar se pod kožo nahaja, da sebi enak, sebi ustrezen, sprejemljiv osebek naredi, iz posameznika, povsem drugačnega v njegovi zasnovanosti, čeprav – ta enakost je zgolj navidezna, saj se ne izkazuje v nekem »majhnem« delu, v tistem delu, ki govori o dospevanju do zadovoljstva, nad samim živetjem, lastnim, posledično o samem zadovoljstvu, njegovi moči, času trajanja, kajti psihično »ubita« oseba, jamčim, ne dospeva tako zlahka do nekega, vsaj relativnega zadovoljstva, kot je to možno občim, in zadovoljstvo takšne osebe je sila kratkotrajno, predvsem pa nikoli tako močno, intenzivno, kot je pri ostalih! Ne more biti, ker je za psihično »ubitost« značilno tudi trpljenje, obstajajoče nenehno, kot je nenehen »notranji boj«, boj med prav in ne-prav, ki se v takšni osebi odvija… dokler diha, dokler se, vsaj malo, lastnega čutenja zaveda!

 

Da, ko sem že z besedami o laži zastavil, tudi prepričanja, občih, so nič drugega kot povsem preproste laži, neka zabetonirana mnenja, temelječa na neresnici… a, žal, edina korenček-in-palica, s katerima je moč do neke vodljivosti, obvladljivosti množic dospeti! Ni moč tistemu, ki razumevanja ni zmožen, pojasnjevati o nečem, česar niti (do)živeti ne zna, kaj šele, da bi si taisto za neko vodilo izbral, ne, čreda gre za pastirjem zaradi korenčka, in pred njim zaradi palice… takšna »inteligenca« jo sestavlja!

 

Kruha in iger… v različnih podobah izkazovano. Od nekega, vsaj tozadevnega blagostanja, pa vse do, celo, nekega svetovnega prvenstva, v nogometu, na primer, in zlasti takrat, kadar so »naši« zraven! Ma, za cel mesec bo svet krepko »lepši«, neko nezadovoljstvo, obče, zlasti če »naši« uspevajo, najmanj pomirjeno, poleglo, čas se bo ustavil, in ničesar drugega, razen žoge, ne bo gledati. Kakopak, za tiste, ki športa ne spremljajo, drugi, drugačni korenčki obstajajo…

 

Žalostno, vendar – ni res, da moraš laž tisočkrat ponoviti, da obstane v podobi »resnice«, zadošča že, da jo izgovoriš, kajti na njej cel svet obstaja, deluje… resnico lahko ponavljaš, v nedogled, in jo boš povsem zaman ponavljal, v kolikor bo govorila o vsebinah, za katere obstajajo, v »ljudstvu«, neka všečna prepričanja, neke všečne laži, ki grdost v nerealne, a lepe, tozadevno vsaj, samopodobe pretvarjajo, in jih ohranjajo!