… in se
je začelo! Zamolklo, megleno jutro, še termometer se je dobro skrčil, obešen v
zavetrju, a ne tudi v zamrazju. Sredi oktobra, pa mi je misel do polen segla, da
sem jo takoj odgnal, češ da bom, dokler se bo le dalo, temperiral z »oljnim«
radiatorjem, v kolikor, kakopak, Maline potrebe ne bodo drugače terjale…
V
soboto sem si ogledoval zalogo polen, in mi je kletev ušla. Možakar, pri
katerem les nabavljam – vsakokrat mi zatrjuje, da je drevje
že-nekaj-časa-podrto, vendar je samo tisti, katerega sem v maju v polena »predelal«,
goden za kurjenje, po petih mesecih ležanja pri meni, dočim je ostalo »že dolgo
posekano«, le tu in tam, pri posameznih polenih, začelo kazati znake sušenja.
Po skorajda treh mesecih, kar je tu…
Laž.
Kamorkoli pogledam, povsod nanjo trčim. Tiste, s katerimi se zgolj enkrat
srečaš, še lahko spregledaš, nekako, pač, a je, žal, več kot dovolj tistih, ki
se ponavljajo, pa se jim ogniti ne zmoreš, ob ugotavljanju, da so, očitno,
povsem običajen način izkazovanja, samoumevne, da brez njih »normalni« ne bi
bili – »normalni«…
K sreči
se je na določene moč navaditi. Ne navaditi v smislu, da ne udarijo, pač pa
tako, da vedoč zanje ustrezno ukrepaš. Da, denimo v primeru drv, ne nabavljaš v
»zadnjem trenutku«, pač pa mesece prej. A se, kljub temu, ne moreš toliko
navaditi, da se ne bi, tudi ob stalnih, ponavljajočih se, spraševal o tem, kako
te lahko nekdo gleda v oči in se, obenem, brez slehernega zadržka, povsem »flegma«,
laže?! In med njimi jih mrgoli takšnih, ki »verujejo« v »boga«, in »vedo«, da
ta, njihov »bog«, vse vidi, da laž kot greh obravnava, ma, pravzaprav so vsi,
tudi ne-božji, popolnoma »v redu«, »pošteni«, »moralni«…
Je
vrag, kadar niti o samem sebi ničesar ne veš, vsaj tistega pomembnega ne,
tistega, kar o tebi, tvojih izkazovanjih, tvojem značaju, ali zgolj »značaju«,
govori!
Vse za
denar, na vsakem koraku, pa tudi sebe, svoje »besede« zlahka prodajajo, čeprav
so že neštetokrat prodali, in se več niti imeti ne morejo. Vsaj drugače ne, kot
v podobah »prodanih duš«, nekakšne farse, ki ničesar lepega ne zna razkrivati…
Prepričanja,
njihova prepričanja. Nekoč sem imel priložnost, in sem v praksi ugotavljal, in
ugotovil, njih moč. Ne kaže jih podcenjevati, kajti poleg nagonov so prav
prepričanja tista, ki odločajo o mislih, čustvovanjih, ravnanjih absolutne
večine, že tako sebično in sebi-v-prid zasnovane, ob obče veljavnih prepričanjih
pa še dodatno defektne!
Da,
celo na tiste, ki so redki, in popolnoma drugače zasnovani, kot je večina,
delujejo. In je moč njih delovanja odvisna »samo« od tega, koliko poškodb,
psihičnih, je »civilizirana družba« že uspela posamezniku nanesti. Pa mu »zgolj«
zmožnosti, tiste mišljenjske, in tudi zmožnosti čustvovanja, (o)krnijo, ali pa
ga malodane docela spremenijo v enakega-med-enakimi, v bitje, ki do zadnjega
svojega trenutka nosi trpljenje v sebi, a je postalo, za »nagrado«, za to, da
sme nemoteno med »civiliziranimi« obstajati, le ovca, v nepreglednem tropu
ovac. In to takšnih, ki v sebi volkove, ter ostale zveri, skrivajo…
Velikokrat
sem »dal na besedo«, velikokrat sem radi tega plačeval, in plačal! Grenko
plačal. Še najboljše sredstvo za držanje-besede je pričakovanje neke koristi,
katero bo tisti, ki besedo daje, imel. Njegovo pričakovanje, kakopak, njegova
želja, da do »nečesa« njemu dobrega pride. Bodisi takoj ali čim prej, bodisi v
doglednem času. Daj-dam sistem, s prevladujočim »daj«, in v njem temeljno
vodilo – sebičnost, lakota, večna, neusahljiva, goltavost…
Kadarkoli
mi pogled k hiški zaide, vselej se spomnim ene takšnih besed, in nekega »poštenjaka«,
ki je bil, v besedah, svojih, tako hudo »pošten«, da je izkaz te »poštenosti«
še toliko bolj zabolel, in, po malem, še danes boli. Ja, če si »cepec«, in daš
na besedo, če misliš, da bo tudi drug tako, kot sam počneš, če ceniš iskrenost,
če fige za hrbtom ne držiš… potem za to, zagotovo, plačaš, in plačuješ, vse
svoje življenje! Besede, nespoštovanje danih, ena od mnogih stvari, ki o podobi
občih priča…
Nekoliko
sem zašel, pa se k prepričanjem vrnem.
Da, moč
prepričanj. Možakar, dober, zares dober, pošten, sposoben. Redke so stvari,
neki problemi, s katerimi se ni zmožen soočiti, jih razrešiti, mišljenje mu
deluje skorajda kot odlično podmazana ura, vendar…
Tudi on
je odraščal med »civilizirano« nagonskostjo, tudi njega je, vsaj deloma, k
sreči, »vzgajalo« okolje, ko ga je seznanjalo s svojimi pričakovanji, do njega,
ko se mu je predstavljalo, s svojimi ravnanji. In tudi on se je moral, tako ali
drugače, prilagajati temu okolju, da je sploh smel v njem o(b)stati, se
naučiti, o čem sme v njem govoriti, in o čem je bolje, če svojega mnenja ne
podaja…
Ja,
zmožen možakar. In razume, dejansko, marsikaj, brez najmanjše težave, le – ko dospeva,
v pogovoru, na »človeštvo«, takrat tudi on »ve«, da so bedarije, vrste vzgoja,
izobrazba, socialen položaj… tiste, ki »odločajo« o posamezniku. Vidi, kako ne
bi, krog sebe, ve, da je krepko drugačen od večine, zaveda se, da je njegovo
pravilno, da bi bil svet, ko bi po njegovem smel biti, ne samo boljši, pač pa
dober, lep, pravičen, pošten… vse to vidi in ve, le zablokira, mišljenjsko,
kadar mu v prepričanja posežeš, in mu skušaš dopovedati, da razlogi obče
drugačnosti niso v tistem, v čemer sam meni, da so. Je, pač, naučen, uspešno so
mu določena prepričanja v-glavo-vtepli, da do preproste resnice, na konkretnem
področju, ni zmožen dospeti!
»Nihče
jih ni (na)učil uvidevnosti, poštenosti…« meni, kadar se o povprečnih
pogovarjava, »… pa zato ne znajo drugače.«
Veš, mu
pojasnjujem, sebe poznaš, svoja otroka tudi, povej – kdaj si začutil, da te
krivica, čeprav »samo« nekomu drugemu povzročena, boli?! Opažaš taista čutenja
pri otrocih, si jih, mogoče, opazil že v njunem ranem otroštvu, v času, ko jih
še nihče ni zmogel naučiti-biti-uvideven?! Ker, veš, ti odrasli, obči, nekateri
že desetletja obstajajo, imajo že desetletja priložnosti, da bi se uvidevnosti
naučili, a, vsemu navkljub, ostajajo ne-uvidevni, sebični, predvsem lastne
interese videči! Povej, kako, za vraga, ko pa vsi v iste vrtce hodimo, in šole,
ko se vsi »dobrim«, in »poštenim« rojevamo, ko smo vsi »razumni«, kako, za
vraga, je mogoče, da se nekateri, redki sicer, a kljub temu, izkazujejo
radikalno drugače, kot se izkazuje večina?!
Zemlja.
Dodaš ji vodo, in že jo lahko gneteš, neke kepe iz nje oblikuješ. Moka. Dodaš
ji vodo, in tudi z njo lahko podobno ravnaš. »Okolje«, voda in roke, na obe
snovi enako deluje, a iz zemlje ne moreš kruha speči, iz moke pa ga. Pomeni, da
okolje sicer zmore delovati, a je tudi, če ne predvsem od osnovnega, od zasnove
odvisen rezultat tega delovanja. Pomeni, da moraš tudi v osnovi iskati vzroke,
določene odgovore, če želiš do dejstev dospeti!
Da,
okolje zmore spreminjati, in to tudi počne, zmore tudi »ubiti«, povsem »ubiti«
tisto nekaj, kar se pod kožo nahaja, da sebi enak, sebi ustrezen, sprejemljiv
osebek naredi, iz posameznika, povsem drugačnega v njegovi zasnovanosti, čeprav
– ta enakost je zgolj navidezna, saj se ne izkazuje v nekem »majhnem« delu, v
tistem delu, ki govori o dospevanju do zadovoljstva, nad samim živetjem, lastnim,
posledično o samem zadovoljstvu, njegovi moči, času trajanja, kajti psihično »ubita«
oseba, jamčim, ne dospeva tako zlahka do nekega, vsaj relativnega zadovoljstva,
kot je to možno občim, in zadovoljstvo takšne osebe je sila kratkotrajno,
predvsem pa nikoli tako močno, intenzivno, kot je pri ostalih! Ne more biti,
ker je za psihično »ubitost« značilno tudi trpljenje, obstajajoče nenehno, kot
je nenehen »notranji boj«, boj med prav in ne-prav, ki se v takšni osebi odvija…
dokler diha, dokler se, vsaj malo, lastnega čutenja zaveda!
Da, ko
sem že z besedami o laži zastavil, tudi prepričanja, občih, so nič drugega kot
povsem preproste laži, neka zabetonirana mnenja, temelječa na neresnici… a,
žal, edina korenček-in-palica, s katerima je moč do neke vodljivosti,
obvladljivosti množic dospeti! Ni moč tistemu, ki razumevanja ni zmožen,
pojasnjevati o nečem, česar niti (do)živeti ne zna, kaj šele, da bi si taisto
za neko vodilo izbral, ne, čreda gre za pastirjem zaradi korenčka, in pred njim
zaradi palice… takšna »inteligenca« jo sestavlja!
Kruha
in iger… v različnih podobah izkazovano. Od nekega, vsaj tozadevnega
blagostanja, pa vse do, celo, nekega svetovnega prvenstva, v nogometu, na
primer, in zlasti takrat, kadar so »naši« zraven! Ma, za cel mesec bo svet
krepko »lepši«, neko nezadovoljstvo, obče, zlasti če »naši« uspevajo, najmanj
pomirjeno, poleglo, čas se bo ustavil, in ničesar drugega, razen žoge, ne bo
gledati. Kakopak, za tiste, ki športa ne spremljajo, drugi, drugačni korenčki
obstajajo…
Žalostno,
vendar – ni res, da moraš laž tisočkrat ponoviti, da obstane v podobi »resnice«,
zadošča že, da jo izgovoriš, kajti na njej cel svet obstaja, deluje… resnico
lahko ponavljaš, v nedogled, in jo boš povsem zaman ponavljal, v kolikor bo
govorila o vsebinah, za katere obstajajo, v »ljudstvu«, neka všečna
prepričanja, neke všečne laži, ki grdost v nerealne, a lepe, tozadevno vsaj,
samopodobe pretvarjajo, in jih ohranjajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar