Če malček natroskov izkažem…

Ob belem dnevu je z lučjo iskal poštene, med vsemi njimi, ki zase »vedo«, da so pošteni…

 

Ubogi reveži, ni jim doumeti niti tega, da so tozadevno enaka izkazovanja z različnimi vzroki pogojena! Kako bi vedeli, ko pa so zgolj posledice, zunanjost… zmožni zaznati, ostalo pa jim je do zadnje mrvice nedostopno!

 

Ne išči si podobnosti z menoj, med ljudmi so redki, ki so mi podobni, med občimi nihče.

 

Naj se najprej izkaže, z dobrim, nato šele po lestvi pleza… izkazujejo se, pa še kako, s slabim, a kljub temu plezajo. Celo uspešnejše, kot tisti, ki bi z dobrim!

 

»Marsikomu ni všeč, kar pišeš…«

Nauči se najprej pisati, bo bolj prav. Obenem sledečemu prisluhni: visi mi, glede tega marsikoga, še huje, prav ta marsikdo mi je merilo nesprejemljivega, upoštevanja nevrednega!

 

Včasih je osebnost bila vrednost položaja, danes je položaj vrednost ničevosti.

 

Sosed se strinja z menoj, da je malo česa na TV gledati, le da… njemu je premalo športa, meni umnosti.

 

Odživel bom, če sem do sedaj, tudi do konca. Tako, kakor sem zastavil, tako, kakor sem doslej, le – nimam več kam »bežati«, pomeni, da bom brambne zidove, v sebi, moral okameneti. Na debelo, na neprebojno.