Kolo ne miruje…

Pobijaš mi sanje, pobijaš mi želje,

in skušaš pobiti povsem me, do dna,

že davno v spominih je moje veselje,

in zvezd mi sijočih ni več prek neba…

 

Pobijaš, in nič ti, ob tem, ni boleče,

nasprotno, v radosti nenehno letiš,

ne vem, le kako ti je možno do sreče,

ko sonca ni v srcu, brez duše živiš?!

 

Ne, res je, ne dam se do konca pobiti,

ni vrednosti zreti v tvojih očeh,

jaz zmorem po svoje, in sam, vselej, iti,

in tvoj gre korak po napačnih poteh…

 

To, kar je pobito, nikdar se ne vrača,

ne zmore, ni čudeža, ki bi budil,

in slej ko prej vsakdo račun svoj poplača,

in tvoj ti bo ceno krepko zasolil!

 

Kolo ne miruje, kolo je vrteče,

navidezno pelje, a vodi v nič,

ni sreče, ki ne bi končala boleče,

takrat, kadar v zlu jo poraja hudič.