Pobijaš
mi sanje, pobijaš mi želje,
in skušaš
pobiti povsem me, do dna,
že
davno v spominih je moje veselje,
in
zvezd mi sijočih ni več prek neba…
Pobijaš,
in nič ti, ob tem, ni boleče,
nasprotno,
v radosti nenehno letiš,
ne vem,
le kako ti je možno do sreče,
ko
sonca ni v srcu, brez duše živiš?!
Ne, res
je, ne dam se do konca pobiti,
ni vrednosti
zreti v tvojih očeh,
jaz
zmorem po svoje, in sam, vselej, iti,
in tvoj
gre korak po napačnih poteh…
To, kar
je pobito, nikdar se ne vrača,
ne zmore,
ni čudeža, ki bi budil,
in slej
ko prej vsakdo račun svoj poplača,
in tvoj
ti bo ceno krepko zasolil!
Kolo ne
miruje, kolo je vrteče,
navidezno
pelje, a vodi v nič,
ni
sreče, ki ne bi končala boleče,
takrat,
kadar v zlu jo poraja hudič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar