Niti ni
tako dolgo nazaj, krepko manj kot večnost, ko sem nekdanji sodelavki,
neformalni, v bistvu neformalni šefici, nekdanji urednici revije, kateri sem
besedila pošiljal, dal v branje rokopis, malček obsežnejši, ne vem, ne pomnim
natančno, a menim, da se na nekih stodvajsetih straneh razvlači… in še manj je
dolgo od tega, ko sem jo pobaral, o tem, kako gre z branjem… in izvedel, da gre
bolj počasi, tako radi nekih okoliščin, s katerimi se sooča, kakor tudi radi
tega, ker je besedilo zahtevno, težko…
Maloprej
sem se odsmejal, zares odsmejal, ko sem se spomnil teh njenih besed, obenem pa
pomislil na to, kako nekateri, katerih miselne (ne)zmožnosti dobro poznam,
zlahka prebirajo moje zapise, tu in tam celo kaj pripomnijo, meneč, da so k
temu poklicani, ker jih zmotijo določene formalnosti, neke povsem nepomembne
zadeve, v odnosu do vsebine, katere pa, tako in tako, sploh ne razumejo, pa ne
vedo, zares ne vedo niti tega, o čem zapisujem…
Prav
tako nedolgo nazaj sem celo neko užaljenost vzbudil, ko sem, prav tako
neformalno sodelavko, poprosil, naj lektorjem ne daje v presojo potrebnosti
vejic, katere zapisujem, in ji pojasnil, da so smerokazi, tudi v podobi
pravopisa, namenjeni tistim, ki poti ne poznajo, pa ne zmorejo suvereno prek
nje hoditi… in da lektorji, kaj šele običajni »bralci«, zagotovo niso tisti, ki
bodo v mojem imenu odločali o tem, čemu bom, in čemu ne, pozornost, nek
poudarek namenjal, predvsem pa niso tisti, ki bodo, namesto mene, o »stilu«
mojega zapisovanja odločali! Naj se najprej sami izkažejo kot zapisovanja
zmožni, potem pa naj… ne, ne, naj ne popravljajo mojih zapisov, daleč od tega,
ker jih sploh ne bo, pač pa naj namesto mene vskočijo, in sami opravljajo
tisto, kar sicer opravljam jaz!
Ne
zbiram, krog sebe, številčnosti, kje neki, (i)zbiram – vsebino! Tisto, kar je
dejansko vredno, in ne tistega, kar o lastni neki vrednosti domneva. Množičnost
me, od nekdaj, odbija, pa ne sanjarim o sledilcih, častilcih, o nekih
vame-in-v-moje-besede-verujočih, takšni mi omembe vredni niso, povsem drugačne
so moje želje. In so v stilu tistega pij-malo-pij-dobro, pa raje enega samega
vidim, ki zmore razumeti, pa čeprav šele na temelju pojasnjevanja, kot to, da
bi neko (mnogo)številčnost bralstva častil! Tako in tako vem, da je razlika med
»(pre)brati« in (pre)brati, med »razumeti«, in »vedeti«, in med dejanskim
razumljenim, vedenim…
Kadar
zares razumeš, takrat se ti, na videz celo sila zapletene, zahtevne zadeve kot
povsem preproste izkažejo, in obratno, kadar zgolj domnevaš, da razumeš, takrat
boš povsem preprosto do skrajnih možnih meja zapletal, in zapletel! Natanko tako,
kot povprečnež zaplete s svojimi razlagami sveta, katerim hitro do konca
prideš, ko, od njega, z argumenti (proti)argumente, neka dejstva terjaš. Pa mu
ne ostane drugega, kot da se, še naprej, nekih svojih prepričanj oklepa, čeprav
počenega groša niso vredna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar