Zgolj to, in tako…

Kar nekaj jih je bilo, ki so se mi kot neki vzorniki, morda tudi neke vrste učitelji, kazali. Ne, nikakor mednje niso sodili neki mehaniki, trgovci, čevljarji… pač, neki običajneži, povprečneži, malček »uspešnejši« od ostalih, vzorov, učenja nisem iskal na tleh, v sferah brezličnosti, moji pogledi so se v krepko višjo sfero usmerjali, krepko višjo, v redko(st)-sfero, če jo tako poimenujem…

 

Dlje kot sem hodil, prek svoje poti, manj je bilo, teh vzornikov in morebitnih učiteljev. Nikdar se nisem želel poistovetiti z njimi, jih posnemati, nikakor, vselej sem neko (samo)svojskost ohranjal, vedoč, da zmorem biti le jaz, kakršenkoli že sem, nikakor nekdo drug, pa sem lastnim vzgibom sledil, na lasten, sebi svojstven način…

 

Bolj kot so me ti neki medse sprejemali, bolj so odpadali, v podobah vzornikov, učiteljev, dokler… dokler nisem dospel do točke, na kateri enega samega več nisem videl. Z izjemo samega življenja, kakopak, kajti – še zdaleč ne mislim, da me je vsega naučilo, in da ničesar več ne bo, s čemer me bo presenetilo, celo k trdim tlom skušalo pribiti.

 

Danes, še bolj kot kadarkoli poprej, suvereno lastna razmišljanja porajam, tudi obelodanjam. In se vse manj trudim pojasnjevati jih, jih opravičevati, po dolgem in počez, malodane vsakomur. Ko pa je ta vsakdo prenizko, občutno prenizko, da bi zmogla z iste točke, vsaj približno, zreti, opazovati in videti. In se je pojavilo celo nekaj takšnih, niso številni, ki bi, tako, kakor jaz, a bi zgolj v besedah, dočim do ravnanj ne sežejo. In jih ne skušam podpirati, v teh njihovih željah, kajti – tako, kakor je meni nemogoče postati, in biti nekdo-drug, tako tudi njim nikoli ne bo dano biti-jaz.

 

Ja, zanimivo, »vedo«, nekateri, pač, da v isto reko ni moč dvakrat zaporedoma stopiti (vrag vedi, če razumejo, o čem ta trditev govori), ne vedo pa tega, da je poskušanje posnemati nekoga drugega povsem jalovo početje, in je jalovo iz najmanj dveh razlogov – prvi, nikdar ne (z)moreš postati nek-drug, in drugi, če niti sebe nimaš, če niti do sebe ne zmoreš seči, kako bi šele do nekega drugega zmogel?! Ne, ne bo ti dano, in si obsojen na to, da ostaneš, tam, kjer si, in takšen, kakršen si – v množici sebi enake brezvsebinskosti, in brezvsebinski. Pač, sivo povprečje.