Ni dobro za menoj…

Ja, verjemi, ni bilo dobro za menoj priti na neko delovno mesto, prevzeti neko zadolžitev…

 

Kadarkoli sem opravljal neko delo, vedno sem poslušal o tem, da niso vedeli, da ga je moč na tak način, tako opravljati, kot ga opravljam jaz. In izkazovati takšno predanost sprejetim zadolžitvam, in kolektivu, kakršno sem sam izkazoval, in – kadarkoli sem šel drugam, in me je nekdo nadomestil, vedno je, revež, poslušal o tem, da pričakujejo od njega vsaj nekaj podobnega tistemu, kar sem sam izkazoval, in izkazal…

 

Ne vem, vselej sem jih poslušal, o njihovi pridnosti, predanosti, poštenosti, sposobnosti… in se mi je sprva zdelo, da moje delo ne bi smelo tako izstopati… ko bi bilo to, kar so govoričili, skladno z resnico, kajti – bil bi le eden izmed njih, njim enak, nič posebnega…

 

Že v mladih letih sem ugotavljal, da je, očitno, nekaj z menoj narobe, ko pa se nenehno po svoje, in popolnoma drugače od vseh ostalih izkazujem, kasneje pa… ko sem rezultate lastnega dela, ko sem svoj odnos primerjal z njihovimi… nak, ne more biti narobe z menoj, ko pa me niti dosegajo ne, kaj šele, da bi se z ramo ob rami postavili! Očitno je nekaj narobe z njimi…

 

Ne, nikar ne pomisli na to, da se z domišljavostjo izkazujem, je preveč tega za menoj ostalo, in tistih, ki vedo, da je res tako bilo, in »me«, nekateri, celo berejo, ko na spletu objavljam, pa si ne bi dovolil nekih očitkov o neresnici, katero naj bi govoril. Ne maram laži in laganja, tako hudo ju ne maram, da se mi dobesedno gnusita, laž in laganje, in lažnivci tudi, seveda!

 

Marsikatero zadolžitev, katero sem prevzel, so poprej leta in leta opravljali samo zato, da – o(b)stane, ta zadolžitev, četudi dejansko nepotrebna, še več, celo balastna. In sem, ko sem to ugotovil, postavil nek rok, do katerega spremembe pričakujem, zagotovitev smiselnosti določenega početja, v nasprotnem… ja, v nasprotnem se je zgodilo tako, da sem ukinitev predlagal, in je tudi bilo ukinjeno…

 

Danes mi, redki sicer, a redki tudi zares vedo, o neki moji nenadomestljivosti govorijo, ob določenih zadevah. In jih tolažim, češ da je vsakdo nadomestljiv, le tega jim ne povem, kako, v kakšni meri. Pa čeprav se zavedam resnice, katera jih straši, in se zavedam lastne vrednosti, in tega, da nihče za menoj… ne bo, nikakor, tako kot jaz. Ni svet usmerjen v dajanje, nasprotno, edino v jemanju zadovoljstvo išče! Pa ko bi vsaj zmogel, pa da po vsebini neke razlike ne bi bilo…

 

Velikokrat sem poslušal »njih«, da »oni« za tak denar ne bi počeli tega, in tako, kar in kakor sem jaz počel. Tisti kako mi je nedvomljiv brez slehernega pojasnila, kajti zanj potrebuješ izkazati še nekaj več od samega jezika, od neke domišljavosti, ostalo, tisti tega-za-tak-denar pa mi je tudi jasno, Redko se bedaki rojevamo na ta planet, bedaki, ki skozi zadovoljstvo skupnosti tudi do lastnega dospevamo!

 

A pomembno je to, da jih mrgoli, takšnih… ki nikoli v svojih časih niso sami za lasten kruh skrbeli, vedno so jim drugi delo iskali, in zanj plačevali… nikoli niso neke odgovornosti prevzemali, z izjemo tiste, ki je o obvezni delovni prisotnosti govorila, in o nujno opravljeni dnevni količini dela… in nikoli ničesar takšnega niso počeli, česar dobesedno vsakdo ne bi zmogel, početi! Ja, takšni so »najpametnejši«, vse »vedo« o gospodarjenju, o tem, kako »je treba delat«… ma, vse »vedo« dobesedno o vsem! Pardon, ne o vsem – o lastni neumnosti se jim niti svita ne!

 

Ni več veliko priložnosti za to, da bo nekdo za menoj neko delo opravljal, večino sem že odložil, določenega nihče ne bo. Za tiste pa, ki bodo… bi držal pesti, ko bi osnove za držanje imel, a vsaj fig jim ne bom kazal! Se namreč zavedam lastne minljivosti, in tudi tega, da ničesar nisem v zakup vzel, in je bore malo stvari, o katerih bom smel, edini, odločati, vse dotlej, dokler bom odločanja zmožen.