Driskasti kosmatinci…

Cucka in mače, trije, ki se me cele dneve držijo. Mačkonarja, odrasla, se tako in tako potepata, nenehno, in prideta samo takrat, ko sta lačna…

 

Prej sem trojki pripravil večerjo. Zjutraj sem iz zmrzovalnika dal paket mesa, delček tistega, kar je Oliver prinesel. Ugotavljam, da so zelo »mesna« družina, moji sosedje, veliko mesa imajo v obrokih, da ga toliko ostaja. In to mesa, da takšnega že dolgo videl nisem, kaj šele jedel…

 

Kakorkoli že – cuckoma sem lepi količini zmešal z briketi, in ko je mače videlo, da pasji posodi nosim iz kuhinje, je takoj, kakor to tudi sicer počne, steklo v svoj separe, kjer ji postrežem, da lahko, v miru pred cuckoma, pospravi obrok… in me je počakalo, serasto bitjece, da sem tudi njej prinesel.

 

Posodici sta dvakrat pomiti, vsako sta oba cucka tako polizala, da sta dospeli do sijaja. Mače pa je do takega trebuščka dospelo, kot bi tenis žogico pogoltnilo… in je vsaj zanje poskrbljeno, z današnjim prehranjevanjem, čeprav bi se, verjamem, potrudili, ko bi repete dobili…

 

Nekaj mi je uspelo opleti, nekaj papirjev, včeraj dobljenih, pregledati… veliko spominkov, tudi s staršema povezanih. Je vrag, kako se znajo slike, celo film, vrteti, ko ti nek zapis oživi podobe iz neke nevsakdanjosti, tudi takšne, ki o staranju, in umiranju, pripoveduje…

 

Da, tudi boleče podobe tvorijo življenje, in sploh jih malo ni, a brez njih tiste lepše do izraza ne bi prišle, ne bi, niti zdaleč, sijale tako, kakor znajo. Ni konstantnega zadovoljstva, kaj šele neke trajnejše sreče, v življenju, tisti, ki o njej pripovedujejo, ne vedo, kako se sreča kaže, kako zgleda! Obenem pa – prehitro bi se sonca naveličal, ko bi nenehno sijalo, posledično celo do lastne neopaženosti dospelo, kot neka samoumevnost, monotonost, praznina…

 

Baje so skrajnosti tiste, ki o povprečju odločajo. In moraš poznati solze, da bi smeh ustrezno (do)živel, in moraš poznati oboje, da bi sploh smel o nekem običajnem, povprečnem ne/zadovoljstvu govoriti. In je tudi prav tako, kakšen bi šele bil svet, ko izguba ne bi bolela, pridobitev pa kipela v nasprotni smeri…

 

Ugotavljam, da bom nekaj časa potreboval, preden se bo to moje brskanje po papirjih malce poleglo. Dolgo časa nisem brezizraznih, togih obrazov razumel, dokler nisem ugotovil, da je z njimi nekaj hudo narobe, in je tisto za njimi pobito, ali pa ga nikoli, na žalost, bilo ni. In tudi v takšnem primeru je narobe, kajti Narava je celo »običajni« živali dala izrazne zmožnosti, in zadostno mero čustvovanja, da zmore te zmožnosti izkazovati…

 

Nedolgo nazaj sem prijatelju pisal, da nikoli nisem razumel sedmin, današnjih sedmin, ki se takoj po pogrebu odvijajo. Že na pokopališču slišiš pripovedovanja šal, in vidiš nasmehe, celo smeh, na sedmini pa, v nekem lokalu – samo da pijača steče, in je jedi na voljo, po možnosti še nekaj glasbe… kakšno veselje, celo zaplesati znajo… pa čeprav so, bojda, le kratek čas pred tem neki izgubi, svoji, prisostvovali…

Ne vem, a – kadar jaz nekaj vrednega izgubim, takrat bo kar nekaj časa minilo, preden bom do nasmeha dospel. Tudi mesece dolgo zna trajati.

 

Cucka in mače… spomini… pokojni… sedmina, veselje… ja, čemu ne?! Gre skupaj, kadar malček razmisliš, tudi za cuckom nekim svojim sem, odrasel jaz, jokal, in to kot otrok. Tudi kosmatinec premore Dobroto, Lepoto, Toplino, pa še lažje, in s krepko manj omejitvami ti našteto daje, kot to počno »sedminarji«. Žal, a resnično.