Cucka
in mače, trije, ki se me cele dneve držijo. Mačkonarja, odrasla, se tako in
tako potepata, nenehno, in prideta samo takrat, ko sta lačna…
Prej
sem trojki pripravil večerjo. Zjutraj sem iz zmrzovalnika dal paket mesa,
delček tistega, kar je Oliver prinesel. Ugotavljam, da so zelo »mesna« družina,
moji sosedje, veliko mesa imajo v obrokih, da ga toliko ostaja. In to mesa, da
takšnega že dolgo videl nisem, kaj šele jedel…
Kakorkoli
že – cuckoma sem lepi količini zmešal z briketi, in ko je mače videlo, da pasji
posodi nosim iz kuhinje, je takoj, kakor to tudi sicer počne, steklo v svoj
separe, kjer ji postrežem, da lahko, v miru pred cuckoma, pospravi obrok… in me
je počakalo, serasto bitjece, da sem tudi njej prinesel.
Posodici
sta dvakrat pomiti, vsako sta oba cucka tako polizala, da sta dospeli do
sijaja. Mače pa je do takega trebuščka dospelo, kot bi tenis žogico pogoltnilo…
in je vsaj zanje poskrbljeno, z današnjim prehranjevanjem, čeprav bi se, verjamem,
potrudili, ko bi repete dobili…
Nekaj
mi je uspelo opleti, nekaj papirjev, včeraj dobljenih, pregledati… veliko
spominkov, tudi s staršema povezanih. Je vrag, kako se znajo slike, celo film,
vrteti, ko ti nek zapis oživi podobe iz neke nevsakdanjosti, tudi takšne, ki o
staranju, in umiranju, pripoveduje…
Da,
tudi boleče podobe tvorijo življenje, in sploh jih malo ni, a brez njih tiste
lepše do izraza ne bi prišle, ne bi, niti zdaleč, sijale tako, kakor znajo. Ni
konstantnega zadovoljstva, kaj šele neke trajnejše sreče, v življenju, tisti,
ki o njej pripovedujejo, ne vedo, kako se sreča kaže, kako zgleda! Obenem pa –
prehitro bi se sonca naveličal, ko bi nenehno sijalo, posledično celo do lastne
neopaženosti dospelo, kot neka samoumevnost, monotonost, praznina…
Baje so
skrajnosti tiste, ki o povprečju odločajo. In moraš poznati solze, da bi smeh
ustrezno (do)živel, in moraš poznati oboje, da bi sploh smel o nekem običajnem,
povprečnem ne/zadovoljstvu govoriti. In je tudi prav tako, kakšen bi šele bil
svet, ko izguba ne bi bolela, pridobitev pa kipela v nasprotni smeri…
Ugotavljam,
da bom nekaj časa potreboval, preden se bo to moje brskanje po papirjih malce
poleglo. Dolgo časa nisem brezizraznih, togih obrazov razumel, dokler nisem
ugotovil, da je z njimi nekaj hudo narobe, in je tisto za njimi pobito, ali pa
ga nikoli, na žalost, bilo ni. In tudi v takšnem primeru je narobe, kajti Narava
je celo »običajni« živali dala izrazne zmožnosti, in zadostno mero čustvovanja,
da zmore te zmožnosti izkazovati…
Nedolgo
nazaj sem prijatelju pisal, da nikoli nisem razumel sedmin, današnjih sedmin,
ki se takoj po pogrebu odvijajo. Že na pokopališču slišiš pripovedovanja šal,
in vidiš nasmehe, celo smeh, na sedmini pa, v nekem lokalu – samo da pijača
steče, in je jedi na voljo, po možnosti še nekaj glasbe… kakšno veselje, celo
zaplesati znajo… pa čeprav so, bojda, le kratek čas pred tem neki izgubi,
svoji, prisostvovali…
Ne vem,
a – kadar jaz nekaj vrednega izgubim, takrat bo kar nekaj časa minilo, preden
bom do nasmeha dospel. Tudi mesece dolgo zna trajati.
Cucka
in mače… spomini… pokojni… sedmina, veselje… ja, čemu ne?! Gre skupaj, kadar
malček razmisliš, tudi za cuckom nekim svojim sem, odrasel jaz, jokal, in to
kot otrok. Tudi kosmatinec premore Dobroto, Lepoto, Toplino, pa še lažje, in s
krepko manj omejitvami ti našteto daje, kot to počno »sedminarji«. Žal, a
resnično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar